Vam povem zgodbico, menda je resnična, če ni, je pa vsekakor izvrstno izmišljena. Pravzaprav je anekdota, v glavni vlogi je nastopal dramatik George Bernard Shaw, če se prav spomnim, ki mu je nekoč nekdo kritiziral besedno zvezo »boleča praznina«, češ, kakšna neumnost, praznina vendar ne more biti boleča. A da ne, je rekel Shaw (ali kdorkoli je že bil), kaj vas ni še nikoli bolela glava?
Je bil nesramen? Vsekakor. Je bil žaljiv? No, težko nekomu na laskav način poveš, da je neumen. Tole hočem reči, seveda bi bilo lepše, če bi se Shaw ugriznil v jezik, ampak izvolite opaziti, kako duhovito je žalil. Kako ni uporabil niti ene grde besede, niti ene same samcate zmerljivke, kako nesrečnemu kritiku ni preklel družine tri rodove nazaj. In kako je onega kljub temu zabil. Če že res morate, žalite elegantno.
In zdaj preskok kakšnih sto plus let naprej – kako primitivno, vulgarno, bebavo se žalijo danes po družbenih omrežjih, kakšne izbljuvke morajo požreti nekateri na Facebooku in Twitterju. Ampak tole smo se naučili prejšnji teden: pravzaprav jim ni treba ničesar kar požreti. Lahko ugriznejo nazaj. Tako kot je to naredila Nika Kovač z Inštituta 8. marec: tožila je avtorja enega teh še posebej pritlehnih izbljuvkov. In napovedala, da bo to storila tudi »z vsemi ostalimi podobnimi zapisi«. Bravo.
Je pa seveda tule zanka, kje je pa ni? Tožbe stanejo. In vsak nima časa, živcev, predvsem pa ne denarja, da bi tožil vse, ki iz svoje boleče praznine svinjajo po spletu. Ampak obstaja še druga pot. Vam povem še eno zgodbo. Tale je zanesljivo resnična, ker je moja: pred časom me je zbodel neki komentar na Facebooku. Ni bila moja stran, ni žalil mene osebno, ampak tisto je bilo tako prostaško, butasto, pritlehno, tako je zaudarjalo po sovraštvu, da sem se prvič v življenju priklikala do obrazca za prijavo sovražnega govora in komentar prijavila Facebooku. Vzelo mi je manj kot pet minut. Čez uro ali dve so mi sporočili, da so ga izbrisali. Obšlo me je eno tako pravičniško zadoščenje, kot če s tal za nekom pobereš smet in jo vržeš v koš. Ha! Iz narave sem odvzela en grd komentar.
Ja, vem, ni veliko. Ni dovolj. Zato predlagam tole: prijavljajmo vsi. Prijavljajmo množično. Vsak žaljiv tvit, vsak sovražen komentar. Prijavimo vsakič, ko Princ teme ali njegovi podaniki tvitnejo kaj nesramnega. Prijavljajmo v stotinah, v tisočih. Ob vsakem tvitu, ob vsakem komentarju. Odvzemimo jih iz narave. Najprej jim bodo brisali tvite. Potem jim bodo ukinili račune. Tako kot ga je Twitter Trumpu. Kakšen epski udarec v ego je bil to! In kako zadovoljujoče za vse nas. Odvzemimo maršala Twita s Twitterja.
In potem še zadnji nujni korak: iniciativi Glas ljudstva bom predlagala, naj svojim 138 zahtevam dodajo še eno: da se sprejme zakon o prekršku nad jezikom – ste opazili, da najogabnejše stvari na spletu vedno nasvinjajo tisti, ki so na smrt sprti s slovnico in pravopisom? No, uvedimo za vsak jezikovno pomanjkljiv zapis eno tako luštno globo ... kaj pa vem, jaz sem za klasiko, recimo torej 400 evrov? To bi jim zanesljivo zaprlo usta. Predstavljajte si enega takega hojsastega, ki vzame v roko telefon, da bi napisal kakšno svinjarijo, pa ga prešine misel: bom znal postaviti vejice? Pravilno črkovati besede? Strese ga. Oblije ga hladen znoj. In zapre aplikacijo.
Jana št, 5, 1.2.2022
