Sem na ladji, ogromni valovi tresejo palubo. Z vseh strani butajo vame vetrovi, ostri kot nož, in režejo moje meso. Krčevito se držim za ograjo, da me voda ne odnese. Ne morem se premakniti, moje noge so trde od strahu, roke zaklenjene v krču. Valovi udarjajo, neusmiljeno me rinejo s palube v hladno globino. Z vso močjo se držim za spolzek les, izgubljam tla pod nogami, podplati drsijo v prazno, ne morem jih zaustaviti. Grabi me panika, ne morem odpreti oči, veke so pretežke, na njih leži celo morje. Svet okoli mene se trese in drhti, ne morem se premakniti, moji udi so težki kot beton, glava je iz cementa. Skozi vodno kopreno zaslutim, da ležim, osebe z maskami na obrazu me vozijo po nekih neznanih vrtincih. Morje še vedno buči, zaganja se vame s svojimi ledenimi prsti, hoče me potegniti vase, vleče me v svojo globino, a me zamaskirane osebe z bliskovitim potiskom postelje porinejo iz nočne more, iz te peklenske vode, nad mano se naenkrat odpre nebo, z njega zasije na tisoče bleščečih zvezd.
Nekaj trenutkov, zadeta od vseh zdravil in narkoze, ne vem točno, kje sem.
Kje sem?! Na morju? Pa ne spet na surfu, no!
Pred nekaj leti sem v Bolu na Braču prvič v življenju stopila na surf. Prvič in zadnjič, če sem natančna. Ni nama bilo namenjeno. Prvih deset minut najinega druženja sicer še nič ni nakazovalo na katastrofo, morje okoli naju je bilo mirno kot ogledalo, na nebu ni bilo enega samega oblačka, dan je res veliko obetal.
Sploh ne vem od kod ne kako, kar naenkrat je bilo okoli mene vse temno, tudi morje je postalo črno, v nekaj minutah so se dvignili orkanski vetrovi, od nikoder je udarila nevihta in me s surfom vred odnesla proti odprtemu morju. Premetavala sem ogromno jadro in jambor, da bi obrnila desko proti obali, pa ni šlo.
Čeprav nisem ravno olimpijska plavalka, me na začetku še ni grabila panika. Sedela sem na surfu in gledala, kako čoln z obale pobira izgubljene surferje v morju, enega za drugim, in jih vozi na obalo. Barka je prišla enkrat, dvakrat, trikrat, štirikrat … Čakala sem. Nič. Čakala, čakala, čolna ni bilo več. Kaj?! Ampak, hej … jaz sem še v morju!!
Vmes so me valovi oddaljevali od obale, že zdavnaj me je odneslo za čeri, ki so zakrivale pogled na obalo. Nekaj časa sem bila čisto mirna, sedela sem na surfu v svojih tenkih rumenih bikinkah. Nisem se prepustila strahu, prepričana sem bila, da me bodo hitro pobrali.
Šele naslednje jutro me je rešil čoln obalne policije.
Jadro in jambor sta se že zdavnaj odtrgala in izginila v neznano, na tistem kosu plastike sem ležala vsa izčrpana in čakala morske pse. Pa ne govorite mi zdaj, da v Jadranskem morju ni morskih psov. So, sama sem jih isto poletje videla plavati med kornatskimi otoki in me čisto nič ne zanima, ali so bili rastlinojedi ali morda kaj drugega.
Nekajkrat sem celo pomislila, da bi skočila s surfa in plavala proti obali, ki je bila samo še drobna črta v daljavi, vendar sem se na srečo zadržala. Ne vem, od kod so prihajala navodila, po mojem iz filmov, v meni je ves čas odzvanjal globok glas napovedovalca iz dokumentarnih filmov: »Ne zapusti surfa. Ne skači v vodo. Ne bo ti uspelo, predaleč je, preveč valov. Če te bodo iskali, te bodo lažje našli, če boš na kakem opaznejšem kosu, recimo na surfu, ki je lažje viden z neba. Spomni se, na čem sta se stiskala Jack in Rose, ko je potonil Titanik!«
In zato sem ostala prilepljena na surf.
Izgubljala sem že upanje, da me bodo našli, če me sploh iščejo. Noč se je poslavljala, ko sem v daljavi zagledala utripajoče svetilke, ki so se mi gugajoče približevale. Še nikoli nisem bila tako vesela policistov, ne prej ne pozneje v življenju, kot tistikrat, ko me je rešila njihova obalna posadka.
S težavo obrnem glavo z leve na desno, pogledam po postelji, po svojem telesu. Ne vidim dobro, vse je nekako zamegljeno, na postelji ležim naga, pokrita sem do vratu, iz mojega telesa visijo cevke, ki so priklopljene na jeklene obešalnike s prozornimi tekočinami, ki skoznje tečejo vame. Okoli vratu imam obešeno malo prozorno jeklenko, iz nosa in rok vodijo cevke na vse strani. Kot v kakšnem znanstvenofantastičnem filmu, kjer se rojevajo humanoidi, pomislim, ko gledam po sobi druge ljudi, ki ležijo brez zavesti ali pa so čisto tiho.
Bolečine ne čutim, ni čudno, poglej, koliko zdravil teče vame. Jezik imam otekel in suh, dvignem glavo, da bi spila požirek vode, ko me nenadoma preseka neznosna bolečina na desni strani prsi. Kot bi mi kdo tja pritisnil žareč likalnik. Auč. Nazaj na vzglavnik. Nič premikanja, boli. Sestra sliši, da zastokam, primakne kozarec s slamico, da lažje spijem, in sprosti še več nevidne tekočine v mojo roko. Pogledam nekam proti svojim prsim, na desno stran, tam, kjer me peče, zeva nenavadna praznina. V očeh se mi nabirajo solze, zaprem jih, ne jokam, ne ihtim, solze tečejo same od sebe, polzijo po mojih licih in padajo na oranžno posteljnino. (se nadaljuje)
Revija Jana št. 4, 25.1.2022
