Bridko se moti, kdor verjame, da je vera v čarovnice izumrla s koncem srednjega veka. Tudi danes ne manjka takih, ki so prepričani, da svet obvladujejo temne sile, ki delujejo proti njim, jim povzročajo nesrečo in trpljenje ter strežejo po življenju. Da so za svojo usodo nemara zaslužni sami, ne pomislijo, temveč prelagajo krivdo na neobstoječe zlo, ki ga prepoznavajo povsod okoli sebe, v vsaki opazki, v vsaki gesti, v vsakem obrazu, ki ne prikimava njihovi norosti. Dokler ta norost ne izbruhne z vso silo in samooklicani varuhi svetlobe v svojem fanatizmu poprimejo za vile in bakle, zakurijo grmade – in postanejo natanko to, proti čemur razglašajo, da se borijo: zlo. Začne se lov na čarovnice in celotna družba se spet pogrezne v postano mentalno mlakužo srednjeveške miselnosti.
Gonja proti ekipi oddaje Tarča z voditeljico Eriko Žnidaršič na čelu je vzorčni primer tovrstne histerije, ki jo zganjajo domnevni dušebrižniki in domoljubi, dejansko pa uničevalci slovenske družbe, kancerogene celice njenega tkiva. Njihovo zavržno početje nima zveze z razumom – razum namreč ve, da »gospa Erika«, kot jo vztrajno imenujejo šerifovski kmetavzi (da ne bo pomote, tudi sam sem s kmetov, zato poznam razliko), ni storila ničesar slabega, vsekakor ničesar takšnega, zaradi česar bi si prislužila ukinitev oddaje, zasebno pa grožnje s smrtjo in posilstvom. Ji kdo lahko dokaže kaj nezakonitega, lahko kdo o njej reče kaj slabega, je kdaj kradla, goljufala ali poneverjala, je utajila davke, se je kdaj znašla pred sodiščem, je kdaj čepela v zaporu – ni, in zato ima pravico, da ljudem, ki se znajdejo v njenem studiu, sama zastavlja ta vprašanja, ki dobremu človeku nikakor ne morejo biti neprijetna. In zato Erika Žnidaršič ni čarovnica in zato si ne zasluži grmade, ki ji jo sedaj pripravlja princ teme in njegovi pribočniki, Baudelairovi peklenščki, katerih ključni dosežek je, da so uspeli prepričati vesoljno Slovenijo, da namesto smradu po žveplu in gnitju od njih dehti krepčilna svežina pomladi. Za te ljudi je voditeljica Tarče resnično gospa, to sami tudi prav dobro vedo, in v tem, točno v tem je problem: kadar se do oblasti prigrabijo, privpijejo, prikomolčarijo tovrstni krvoločni nesposobneži, ki so dotlej leta in leta potuhnjeno ždeli v senci in hlepeli po moči, se z nebrzdanim sovraštvom lotijo vseh, ki so boljši od njih; to je refleks kradljivega maščevalnega hlapca, ki čarovništva obdolži gospodarjevo ženo, ki je pač ne more imeti, to je refleks luzerjev, ki ne prenesejo boljših od sebe, ker jih opominjajo na lastno pokvarjenost in pokvečenost – refleks vraga za prižnico.
Tu je torej Slovenija, v srednjem veku ali pa vsaj nazaj na poti vanj. Grmade so pripravljene in inkvizicijska vrhuška nanje že peha vsakogar, ki se ji drzne nastaviti ogledalo, biti kritičen, povprašati po morali in zakonitosti. Grmade gorijo za novinarje, za akademike, filozofe, civilno družbo, sindikate, sodnike, tožilce, policijo – in ko bodo dogorele in bo veter odpihnil pepel z njih, bodo prižgali nove in prižgali jih bodo še za vas. Kajti ne slepite se, zlo se ne ustavi, zlo se ne nasiti, treba je zažgati čarovnice, treba je iztrebiti sovražnike države, in to je vsakdo, ki ga sovražijo paranoični, od svojega boga zase poklicani vladarji – sovražijo pa ves svet in ves svet bo pod njimi gorel. Tarča smo vsi, oni pa nikoli.
Revija Jana št. 3,18.1.2022
