Po družbenih omrežjih prijateljica ponosno razkazuje fotografije svoje skoraj sto let stare mame, ki sem jo v mladih letih dobro poznala. Upokojena profesorica matematike se s hčerjo radostno namaka v morju, sicer pa si sama kuha, skrbi za hišo in vrt, o kakšni demenci niti sledu. Kako lepo se je starati na tak način! Žal vsi nimamo te sreče, v mislih imam obe vlogi – otroke, ki skrbijo za ostarele starše, in roditelje, ki imajo proti koncu življenja vse več težav, in jasno je, kdo jim je dolžan najprej pomagati.
Na straneh, na katerih objavljamo pisma bralcev, lahko preberete še drugo plat zadeve – da so namreč tudi starejši nasilni do svojih otrok, in ne le obratno. Kakšen del pisma bi utegnil koga precej razjeziti in prizadeti, vendar nismo prosili avtorice, naj ga nekoliko omili. Pogovorimo se vendar odkrito tudi o teh rečeh! Je res treba, da se še leta po smrti staršev žremo, ali smo res ukrepali tako, kot je bilo za oboje najbolj prav? Ali pomislimo takrat, ko še lahko jasno mislimo, kaj bo z nami, ko bomo lahko le še delno skrbeli zase ali pa sploh ne? Če imamo nekaj genetske in siceršnje smole, nam bo katera od demenc ugrabila precejšen del razsodnosti. Ali pa kaj drugega, kar se rado dogaja v pozni starosti.
Ničkolikokrat sem slišala dogovore, kaj bo, ko bo. S partnerjem bova šla v dom ali pa v varovano stanovanje, prijatelji si bomo najeli hišo in bomo tam srečno živeli, kuhanje in čiščenje si bomo pač plačali, živeli bomo pri otrocih, ki smo jim pomagali zgraditi hišo ali kupiti stanovanje, preselili se bomo v kak eksotičen kraj, kjer je vse zelo poceni … in tako dalje. In potem je vse drugače. En zlomljen kolk lahko vse postavi na glavo. Tudi razmere otrok, na katere računamo, se lahko čez noč dramatično spremenijo. In pričakujejo pomoč od staršev …
Marsikaj bi lahko bilo drugače, če bi o dobrih (tudi te so) in slabih plateh starosti razmišljali pravočasno. Seveda potrebujemo učinkovito dolgotrajno oskrbo in ministra za starostnike pa tudi varuha starostniških pravic, ki niso samo zdravstvene, usodni so tudi problemi, o katerih moramo odločati sami, seveda skupaj z otroki. Nič jim ne pomaga, če jim zabičate, naj vas takoj vtaknejo v dom, ko boste potrebovali tujo pomoč. Ker takrat, ko bo do tega prišlo, morda ne boste več tako razmišljali. Prevelike hiše in stanovanja v četrtem nadstropju lahko prodajamo in menjavamo, ko je glava jasna in telo še kolikor toliko delujoče, premoženje delimo, ko lahko otrokom še pametno pojasnimo, zakaj smo se tako odločili. In ko še razumemo njihove obljube in omejitve.
Ko bom nekega dne opazila, da je pozabljivost le prevelika in da v glavi ni več vse prav – vsi na začetku to opazijo, ampak skrivajo –, si bom napisala pismo. V njem bo natančno pisalo, kaj želim, da se z menoj počne (in ne počne), ko sama ne bom več zmogla. In ga bom vedno znova brala, če bo treba. Pismo bom seveda razdelila bližnjim, da mi ga bodo pokazali, če ga bom založila, in morda ga je pametno deponirati pri notarju, če bom svojce obtoževala, da so ga ponaredili.
In če smo že pri temi, ki se ji radi izogibamo, preberite pozorno zadnji odstavek v tokratni Bernardini kolumni, ki se ne ukvarja z muhami v TV-mreži. Ampak s svojo Suzi.
Zarja Jana, št. 30, 27.7. 2021
