Spomnim se dveh kolegov, tehnična urednika sta bila, oba, na blagopokojnih Delu Revijah, ki sta se uporabi računalnikov pri delu silovito uprla. Starejšega so pustili pri miru, dokler se ni čez nekaj let upokojil, na mlajšega so pa pritisnili, stopili so mu za vrat, da mora delati z računalnikom, pika. In se je naučil, seveda se je. Samo nikoli več ni delal tako dobro in s takim veseljem kot takrat, ko je smel še risati z roko. In sem gledala te epske bitke in si mislila, pa zakaj tak cirkus? Saj je vendar čisto preprosto.
In je bilo, takrat. Vedno je bil nekdo pri roki, da razloži in pokaže. Potem so računalniki postali zahtevnejši. Vsiljivejši. Eden se je vselil k meni domov, on in njegovi nasledniki so postali prekletstvo mojega življenja. Pogosto sva si v laseh, grozim mu, da ga bom zabrisala skozi okno, ZDAJ, takoj, on pa samo prezirljivo brni. Ko sem zaradi korone delala od doma, je postal še posebej aroganten. Ve, da ga potrebujem. A vedno se nekako poglihava. Konec koncev vem, da bom tisto novo reč, karkoli že je, nekako naložila, usposobila, se jo naučila uporabljati, samo skozi tiste tri živčne zlome se moram predihati, potem bom pa zmagala. In plačevanje položnic s pametnim telefonom je res carsko.
Zadnjič je kolegica oznanila, da je praktično doktorirala, ko si je skušala naložiti digitalno potrdilo. Druga je rekla, živčni zlom sem fasala pri tem. Natanko vem, kako jima je bilo pri srcu. Tole hočem povedati, vsi se nismo rodili z brezžično miško v eni roki in pametnim telefonom v drugi. Smo se pa nekako naučili z njima živeti.
Pri digitalni razvitosti je Slovenija na 16. mestu v Evropi. Vemo, ker so izmerili. Najbrž digitalno. In zdaj smo si zastavili, da bomo v petih letih prišli med prvih pet digidežel v Evropi, postali bomo bolj digitalni od same digitalnosti. Vstopamo v divjo dirko, v kateri nič analognega ne bo več sveto. Dobili bomo e-gradbena dovoljenja, e-osebne izkaznice, z e-davki smo si pa že zdaj na ti. Digitalizirali bomo zdravstvo, izobraževanje, javno upravo ... Kar je lepo in prav in koristno, prihranili bomo velika časa (če že ne živcev), juhu. In me ne skrbi zase ali za kolegico z doktoratom iz smsPASSA, midve se bova že naučili. Digitalizacija je neizbežna, kaj pa je nekaj živčnih zlomov med prijatelji?
Ampak v deželi živi tiha množica ljudi, ki so že zdavnaj ostali zadaj. Tam nekje v prejšnjem stoletju. Izgubili so korak z življenjem. Zapirajo jim bančne poslovalnice, poštne urade, od njih zahtevajo, da se naročajo po elektronski pošti, oni pa tega ne morejo in ne znajo. Dobrodelne organizacije, posebej tiste, ki delajo z ostarelimi, poznajo veliko zgodb o ljudeh, ki ne morejo do socialne pomoči, na primer. Iz povsem banalnih razlogov, ker si ne morejo natisniti obrazca, da bi vložili prošnjo. O ljudeh, ki obtičijo pred preprostimi ovirami, ki jih lahko premaga vsak, ki ima dostop do računalnika. Oni ga nimajo. Še za položnice komaj zberejo (ali pa tudi ne), kako naj si kupijo računalnik ali pametni telefon?
Projekt digitalizacije Slovenije seveda predvideva tudi računalniške tečaje za starejše. Izvrstno, ampak dosegli bodo tiste v mestih, kaj bo pa z onimi nekje bogu za ritjo, ki so brez interneta, pa nič hudega, saj tudi računalnika nimajo? Hočem reči, vedno bodo tisti, ki so ostali zadaj. Vseh sistem preprosto ne more ujeti. In ne predlagam, da ustavimo digitalizacijo, seveda ne – pravim le, pustimo jim nekaj analognih rešilnih bilk. Pustimo jim možnost, da opravijo po starem. Na papirju. Pred okencem. Digitalno in analogno lahko vsaj še nekaj časa sobivata. Tudi to lahko marsikomu zelo polepša življenje. Mogoče ga lahko celo komu reši.
Zarja Jana št. 26, 29.6.2021
