Kaj naj storimo s smrdljivimi starci, čas je napočil, povejmo naglas!
Njihova moč je zgodovina, naše število dela za nas.
Kam naj pospravimo zgubane starke, kako naj uničimo stari plevel?
Poslednji ljudje (Katalena: Kužne pesmi)
Iz uradnega sporočila, objavljenega na spletni strani vlade: »Predlog zakona med drugim priporoča, da upravičenci sami izbirajo med različnimi pravicami in oblikami storitev, da bodo čim bolj ustrezale njihovim potrebam, uvaja enotno sistemsko ureditev in izboljšanje pogojev dela zaposlenih na področju dolgotrajne oskrbe in s tem zmanjšuje tveganje prekarnosti zaposlitev, predlaga sofinanciranje storitev e-oskrbe, dvig višine nadomestila za izpadli dohodek družinskim pomočnikom in možnost 21 dni nadomestne oskrbe s ciljem razbremenitve družinskih članov, ki skrbijo za osebe s težko in najtežjo omejitvijo sposobnosti samooskrbe.« Prinaša, če smo prav razumeli, praktično raj na zemlji za ostarele, njihove družine in negovalce.
No, to je teorija. Pravljica, ogorčeno pravijo nekateri, ki so predlog zakona prebrali. Ali kot pravi predsednica društva Srebrna nit – Združenja za dostojno starost Biserka Marolt Meden, »omara s praznimi policami in praznimi obešalniki«. Tu je hakeljc: novi zakon ne odgovarja na bistveno vprašanje, kako (in koliko) bomo za vse te obljubljene stvari plačevali, kako bomo zagotovili stabilen sistemski vir sredstev. Zakon, ki bo to urejal, je predviden šele za leto 2025. In bo čez štiri leta to torej glavobol neke druge vlade.
Kje, kje, kje bom jemal? Zakon o dolgotrajni oskrbi (ZDO) je v pripravi od leta 2002. Veliko osnutkov različnih vlad je že obležalo v predalu, med drugimi tisti iz leta 2017, ki ga je dve vladi nazaj pripravila tedanja zdravstvena ministrica Milojka Kolar Celarc in je bil skoraj dober, a je imel v očeh javnosti ključno napako: predvideval je mesečni prispevek zavarovancev (v skladu z njihovimi prihodki), ostanek pa bi primaknila država. Dolgotrajna oskrba pač stane. Tega se je zavedal tudi prvi iz preobilja zdravstvenih ministrov sedanje vlade Tomaž Gantar in pripravil svoj predlog, v katerem je zapovedal 1,47-odstotno prispevno stopnjo – plačevali bi več, kot je predvideval predlog zakona Kolar Celarčeve – a ta osnutek ni prišel niti do obravnave na vladi.
Sami bomo morali sicer prispevati tudi tokrat, vendar se novi zakon s tem ne ukvarja, vse prenaša na še neobstoječi zakon, ki naj bi nastal šele čez štiri leta. Plačevali torej bomo, ampak neznano vsoto na neznanem kraju ob neznanem času. Do takrat »bo financiranje izhajalo iz naslova prenesenih sredstev iz obveznega zdravstvenega zavarovanja ter invalidskega in pokojninskega zavarovanja. Manjkajoča sredstva se bodo zagotovila iz državnega proračuna.« Tule je prevod: vsaj prva štiri leta nam ne bo treba nič plačevati direktno iz žepa, bomo pa zato odvisni od sredstev, ki nam jih bodo vsako leto namenili iz proračuna. Smo pripravljeni skleniti tako pogodbo s hudičem?
Ker bo število starejših ves čas naraščalo, ker se bodo pravice iz DO uvajale postopno, bo naraščala tudi vsota: prvo leto naj bi država iz proračuna zagotovila 105,8 milijona evrov, naslednje leto 164,3 milijona in tretje leto 285,3 milijona.
Zakon naj bi postopno začeli izvajati 1. julija naslednje leto, do 30. junija 2025 naj bi bil pripravljen zakon o obveznem zavarovanju za dolgotrajno oskrbo (sprejet pa do konca leta), ki se bo (končno) ljubeče posvetil finančni osnovi ZDO, določil bo torej pogoje obveznega zavarovanja za dolgotrajno oskrbo, osnovo za plačilo prispevka, prispevno stopnjo, način obračuna in plačevanja.
Da se zakona, ki prinaša številne spremembe in kompleksne novosti, ne da začeti izvajati že takoj naslednji dan, je jasno, a inovativni koncept »sprejmimo danes in se o načinu financiranja pogovarjajmo čez štiri leta« se zdi absurden. Zakaj torej sploh sprejemati nedorečen zakon, ki je, kot je rekla opozicija, »prazna škatla brez vsebine«? No, eden od razlogov je gotovo to, da bo (še bolj) na široko odprl vrata zasebnikom – dal bo krila privatizaciji dolgotrajne nege, ki sicer poteka že dolgo, čeprav so Srebrna nit in druge organizacije že dolgo opozarjale, da mora biti mreža za dolgotrajno oskrbo (ali vsaj njen večji del) javna. Vendar tega v zakon niso hoteli napisati, nasprotno – ZDO poleg javnih zavodov enakopravno pripušča h koritu tudi koncesionarje, domače in tuje, zasebne podjetnike, po novem celo nosilce dopolnilne dejavnosti na kmetijah. In koncesije, to smo se naučili pri izkušnji z domovi starejših občanov, oskrbo podražijo. Koncesionarski domovi so v povprečju za okrog 30 odstotkov dražji, javnih je pa premalo za vse s tanko denarnico. Se nekaj podobnega obeta tudi na področju dolgotrajne oskrbe? Nedvomno. In povsem jasno je, že zdaj, kdo bo TO plačeval.
Boj se Danajcev, tudi ko prinašajo darove, to Vergilovo svarilo je še vedno zelo na mestu. Zakon res prinaša darove, a ne nujno tistim, za katere naj bi poskrbel.
Lani je rekla, to je vse naše, letos pa poje, to je vse moje! »Zakon o dolgotrajni oskrbi nujno potrebujemo. Vsi se strinjamo s tem stavkom. Smo edina država v Evropski uniji, ki nima sistemsko z zakonom urejenega tega področja. Vsak hip bomo začeli predsedovati EU, ki nas je že večkrat opozorila, da moramo to področje urediti. Kot tudi nekatera druga. Menda je sprejem Zakona o dolgotrajni oskrbi pogoj za črpanje evropskih sredstev,« pravi Biserka Marolt Meden in pri tem razkrije še en verjeten razlog, zakaj se je s tem polizdelkom državi tako zelo mudilo.
»Avgusta 2020 je bil v javni razpravi predlog zakona o dolgotrajni oskrbi. Javna razprava je trajala mesec in pol in kljub prošnjam je niso hoteli podaljšati. Na ta zakon so prejeli 120 mnenj, v vladnem gradivu so poimensko navedli 68 strokovnih združenj, društev, NVO, ki so podala pripombe. In pišejo, da so večinoma vse upoštevali, razen desetih, ki so navedene v vladnem gradivu. Kar seveda NI RES.
Vsekakor tako pomemben zakon ni nastajal v sodelovanju s socialnimi partnerji. Je pa bil predlog iz leta 2020 dobra podlaga, ki bi se jo dalo nadgraditi z dialogom vseh prej naštetih zainteresiranih deležnikov.«
Fantomsko financiranje še zdaleč ni edina pomanjkljivost ZDO. »Saj ne vem, kaj naj izpostavim,« vzdihne. »Vse preveč pomembnih rešitev, a v razpravi označenih kot vprašljivih, je v zakonu izpuščenih in prepuščenih posebnemu zakonu in pravilnikom (podzakonskim aktom), ki jih bosta sprejemala ministra. Verjetno brez javne razprave … Ključne nedorečenosti vejejo iz celotnega predloga, ki daje prednost tržni naravnanosti, privatizaciji oskrbe in nalaga bremena družini. Nikjer ni opredeljeno, kako in v kakšni meri bo država zagotovila ustrezno javno mrežo (brez zasebnikov s koncesijo), v kateri naj bi bile kakovostne storitve dolgotrajne oskrbe enako dostopne vsem, ne glede na debelino denarnice. Torej ni opredeljena javna mreža v odnosu do koncesionarjev, premalo jasno so opredeljene pravice uporabnikov, osnovni standardi in normativi oskrbe, doplačevanje, vrste storitev, kadri, ki storitve izvajajo … Neprofitnost ni nedvoumno opredeljena. Vprašljiv (previsok) je vstopni prag za upravičenost do storitev DO. Ni možnosti izbire oziroma pogodbe z več izvajalci. Problematičen je denarni prejemek.
Zelo vprašljivo so oblikovani tipi institucionalne oskrbe – način opravljanja dolgotrajne oskrbe. Namesto sedanjih domov starejših bodo to: bivalne enote, oskrbni domovi in negovalni domovi. Obstaja velika nevarnost preseljevanja stanovalcev iz enega tipa v drugega, ko bodo recimo potrebovali več pomoči s področja zdravstvene nege, kar je popolnoma nesprejemljivo.«
Več v reviji Zarja Jana št. 26, 29.6.2021
