Ko sem dr. Mojco Zvezdano Dernovšek pobaral, kdo bi bil najprimernejši za takle pogovor, je kot iz topa izstrelila: »Dubravka Trampuž!« Psihiatrinja, psihoterapevtka in sistemska družinska psihoterapevtka ima za sabo že več kot trideset let staža na frontnih črtah boja za duševno krhkejše Slovence. Med drugim je bila predstojnica Centra za izvenbolnišnično psihiatrijo ter direktorica Inštituta za sistemsko in družinsko psihoterapijo. Zdaj, ko se je Karantanija tudi uradno preimenovala v Karantenijo, je vsak tak izkušen in predvsem pomirjujoč glas še kako dobrodošel.
Prvi komentar kolege novinarja ob vesti o karanteni je bil: »Mojbog, zdaj bodo lahko do konca izbruhnile vse tiste patologije, ki jih ljudje gasijo z garanjem in dnevnimi rutinami!« Je najbrž vseeno malo pretiraval?
Mislim, da ja. V stresnih situacijah se okrepijo tudi bolj zdravi deli naših osebnosti.
No … Misel, da bo moral naslednjih nekaj mesecev preživeti s svojo družino, je vseeno marsikoga vznemirila. Tega najbrž ne moreva zanikati?
Ne moreva. A mnogi so vse vzeli kot zelo dobrodošlo priložnost, da vzpostavijo dodaten stik s svojimi otroki. Veliko je seveda odvisno od osnovnih življenjskih pogojev. Ali živijo v hiši, imajo vrt – morda celo kakšno delavnico, v katero se lahko kdo včasih malo umakne … To vse je zelo pomembno. Na majhni kvadraturi je seveda bistveno težje. Sploh za tiste, ki so težave v svojih odnosih prej reševali predvsem tako, da so se zelo malo videli. Torej idealno le zvečer in za nekaj ur čez vikend.
Haha, teh poznam res kar nekaj. Tudi zaradi njih so vodniki po preživetju lastne družine hitro postali manjši žanr, sploh na Facebooku. A ljudje so izpostavljeni zelo protislovnim navodilom. Eni viri zapovedujejo: čim bolj tako kot vedno! Drugi pa: nova situacija potrebuje povsem novo rutino! Kaj pravi stroka?
Sama se bolj nagibam k tisti prvi varianti. Za tiste, ki delajo od doma, sploh – pri njih tako ali tako ni debate. Pa tudi vsem drugim so njihove dosedanje rutine najbolje služile.
Zato nima smisla, da bi se šli prevratništvo?
Tako. Dokler seveda stara rutina vključuje dovolj konstruktivnih in produktivnih dejavnosti. Če naša stara rutina ni vključevala redne vsakodnevne fizične rekreacije, potem mora biti njena vpeljava med res prvimi prioritetami. Pomena fizične dejavnosti preprosto ni mogoče dovolj poudariti. Tudi zato, ker je skupna rekreacija gotovo ena od reči, v kateri bodo znali uživati tudi otroci.
Če seveda starši ne bodo preveč zoprni. Kar pa bi bilo, žal, še kako razumljivo, glede na to, da mi mnogi pravijo, da imajo po novem občutno več dela kot prej, ne manj!
Seveda, saj se morajo po novem ob službenih obveznostih še ves dan ukvarjati z otroki. Spet: v tistih družinah, ki so v krizo vstopile z zdravimi temelji, je to dejansko dobrodošlo.
Aha, razumem, kaj pravite med vrsticami. Ukvarjanje z otroki bi moral biti privilegij, ne pa samo še eno breme. Prav imate, res bi moralo biti tako. A kar nekaj staršev sem, recimo, slišal milo tarnati, da se je nekaterim učiteljem do konca zmešalo. In da otroke – in posledično starše – zasipajo s toliko domačimi nalogami, da … Hja, če uporabim kar izraz ene od mam, »da sem tik pred tem, da po e-bayu naročim bazuko«.
Sama nisem slišala nobenih takih pritožb. Tisti, ki o tem kaj povejo, so kvečjemu veseli, da so lahko vključeni v delo z otroki. In da jim jih pravzaprav še nekdo drug pomaga zamotiti.
Kdo je že rekel, da so otroci kot kužki in mucki? Torej da jih je treba »zgoniti«, da so lahko veseli in toplo vdani …
No, seveda! Saj so vendar tako polni energije – to vendar ni noben zločin! Ta energija pa mora biti nekam usmerjena. Največja nevarnost naših novih okoliščin je, da bi starši v novem režimu otrokom dovolili marsikaj, česar jim prej niti pod razno ne bi. Recimo da cele noči visijo pred računalnikom.
In katera je naslednja največja nevarnost?
Da nekateri starši te priložnosti ne bodo zmogli izkoristiti za poglabljanje odnosa s svojimi otroki. Tak proces je seveda vedno zahteven in mnogi že po prvih komplikacijah raje kar odnehajo. Kar je zelo narobe. Že na spletu nam je na voljo tako veliko pripomočkov za pozitivno motivacijo otrok, da pravzaprav nimamo dobrega izgovora, da jih ne uporabimo. Še en nepogrešljiv pripomoček, na katerega ljudje vse preradi pozabijo, pa je, da naše otroke preprosto vprašamo, česa so zmožni. In kaj bi jih veselilo. Saj znajo otroci vendar marsikaj precej dobro povedati. Samo znati jim moramo prisluhniti.
Nekje sem prebral, da je v takih nenavadnih situacijah zelo pametno, da se člani gospodinjstva vnaprej pogovorijo o potencialnih virih konfliktov. Da drug drugemu pošteno priznajo, da so malo bolj tesnobni in razdražljivi kot ponavadi … In da nemara celo vnaprej čimbolj strpno in tovariško razdelajo protokole vedenja v konfliktnih situacijah.
Taki pristopi nedvomno koristijo. Morda lahko celo v sklopu skupnih prostorov odmerijo kakega, kamor se lahko posamezniki v kriznih situacijah malo umaknejo in, no …
Dekompresirajo?
(smeh) Tako nekako, ja. Zavedati se je treba, da imamo različni ljudje zelo različne potrebe po samoti. Za mnoge je toliko in toliko samote na dan ena osnovnih potreb. In tisti, za katere to ne velja, se morajo potruditi to razumeti. Kot sva že rekla, o teh rečeh se je treba predvsem čim več in čimbolj strpno pogovarjati. V morda še hujši stiski so zdaj mnogi tisti, ki živijo sami.
Več v reviji Zarja Jana št. 14, 7. 4. 2020
