Mlad poštar nam je zjutraj prinesel pismo, oziral se je naokoli, kam ga naj da, čeprav dobro ve, kje je nabiralnik. Z nasmehi in mahanjem smo se sporazumeli, naj ga odloži kar na stopnišče. Vsi smo se obnašali, kot da smo okuženi. On bi lahko z odpiranjem pokrova nabiralnika okužil nas, mi pa njega. V blokih je možnosti za neposrednejše kontakte sicer več, pa si za trenutek misliš, saj je fant mlad in bi okužbo z lahkoto prebolel. A te kmalu prešine – kje pa bi korono preboleval, če ima doma ženo in otroke, pa še kakšne dedke in babice za povrh? In majhno stanovanje, brez možnosti, da bi se zabarikadiral v sobo s kopalnico in skozi priprta vrata sprejemal iz razkuženih rok svojih bližnjih krožnike s hrano?
Te dni veliko zremo skozi okna, saj pa nam veliko drugega ne preostane, in razmišljamo, kakšen bo svet, ko se bo koronavirus umiril, shiral in izginil. Četudi bodo našli cepivo in zdravilo in nam vsaj ta virus morda ne bo več grozil, kakšen bo svet, v katerega se bomo vrnili čez mesec, dva ali tri? Večina nas bo živih, to že res, toda kako bomo živeli? Pravijo, da bo gospodarstvo na tleh, pri tem pa je jasno, da vsi ne bomo nastradali enako. Naša vlada nam že daje sporočila, da morda le nismo vsi na istem čolnu, to je namreč prispodoba, ki je politikom te dni zelo ljuba. Vsi smo na isti Noetovi barki in nihče ne more izstopiti, ker nima kam. Če se bomo potopili, se bomo vsi hkrati. Torej počakajmo, da voda odteče. Nekje berem, da so se singapurski politiki odrekli svojim plačam v korist medicinskemu osebju in čistilcem, ki se morajo izpostavljati, hkrati pa naši politiki sprejemajo zakon o prestavljanju ministrov in državnih sekretarjev dva plačilna razreda višje. Ker morajo zdaj tako zelo veliko delati. Še bolj je pogrela vest, da bodo lahko javni uslužbenci, ki so »vezani na zaupanje«, koga iz kabineta predsednika vlade in ministrov dobili kar pet plačilnih razredov več, nikjer sicer ne piše, da zaradi večjega obsega dela. Saj bodo tudi drugi, ki delajo v kriznih razmerah, dobili večje plačilo, nas tolaži minister za gospodarstvo. Kaj pa tisti, ki ne smejo delati, med njimi so deset tisoči tako imenovanih samostojnih podjetnikov, ki živijo iz rok v usta in bi jim vlada milostno zamaknila plačilo prispevkov na kasnejši čas? S čim pa bodo prispevke sploh plačali, če mesec, dva, tri ne bodo nič zaslužili in niti za hrano ne bodo imeli, o tem pristojni še niso razmišljali. Ampak bodo, so obljubili.
Kakšen bo svet, ko bodo klopce v parku spet zasedene in se bomo lahko družili, kolikor se bomo hoteli? Pojma nimamo. Nekatere družine bodo morda bolj složne, saj jih bodo pogovori za skupnimi zajtrki, kosili in večerjami povezali in bolje spoznali. Druge bodo ugotovile, da niso za skupaj in da je skrajni čas, da se razidejo. Tisti, ki živijo sami, izolacijske more najbrž ne bodo hoteli več ponoviti. Če se bo začela kriza z uvozom sadja in zelenjave, si bomo najbrž zaželeli, da bi cvetlične gredice zasadili z zeljem in krompirjem. Ta hip torej ne vemo, kakšna bo bližnja prihodnost, vsekakor pa bo drugačna, kot je zdaj. Če bomo imeli srečo, se takrat ne bomo pogovarjali o tem, kdo je bil za zajezitev virusa bolj zaslužen in koga je treba nagraditi z večno slavo in neomejenim razpolaganjem z državno blagajno, ampak se bomo ubadali z resničnimi problemi – onesnaženim okoljem, vremenom, samooskrbo in družbeno pravičnostjo v najširšem pomenu te besede. Pravijo, da se bo svet po vsesplošni karanteni spremenil, a se je, če prav pomislimo, začel spreminjati že prej. Le da nismo opazili.
