Res je, prostorske razmere niso pogoj za dobro delo. Pomagajo pa. V mislih imam zdravstvene ustanove. Dobri delovni in bivalni pogoji gotovo niso pretehtali na otroški kardiologiji. Kaj pomagajo razkošni prostori, če pa se tisti, ki naj bi pomagali malim bolnikom, gledajo kot psi in mačke. Nič, čisto nič.
Precej nov je tudi del Onkološkega inštituta v Ljubljani. Gradnja stavbe D se je vlekla in zapletala. Pred 12 leti so jo končno odprli. Tam so vsa najsodobnejša diagnostika in vse ambulantne terapije. Čeprav je relativno nova, poka po šivih. V Sloveniji vsako leto za rakom na novo zboli 12 tisoč ljudi. Na hodnikih je kot v mravljišču. Bolniki na vozičkih, bolniki v pižamah, bolniki s ceste in zaposleni, ki komaj najdejo prehod. Lahko mi verjamete, ni se mogoče navaditi. A vsaj ni slišati, da bi to vplivalo na zdravljenje.
Ne glede na povedano pa na OI ni niti približno tako hudo kot je, sodeč po prispevku v Tedniku, na gastroenterološki kliniki. Sama sem nekaj podobnega pred tem videla samo dvakrat. Prvič leta 1991, ko so bolnike zaradi nevarnosti bombnega napada evakuirali v kletne prostore KC, in drugič leta 2003, ko je staro stavbo OI zaradi počene cevi zalila voda. Ja, takrat je bilo morda podobno. A samo podobno. In za kratek čas.
Četudi je dramaturgija prispevka morda kakšno stisko kje v kakšnem kotu poudarila, so razmere nedopustne, nevredne Slovenije, razvite evropske države 21. stoletja. Za bolnike in za zaposlene.
Takšne razmere so sramotne. Pika. Konec koncev vsi plačujemo za zdravstvo. Toliko, kolikor pač naši modri analitiki, ministri in poslanci presodijo, da je treba. Težava je, da pri tem ne mislijo na nas, ne mislijo na naše otroke, ne mislijo na jutri. Mislijo predvsem nase in na svoje mandate. Čim nižji bodo davki, raje nas bo ljudstvo imelo, raje nas bo še enkrat volilo. In tako za investicije v zdravstvu pač ni. Za novo gastroenterološko bolnišnico je potrebno veliko denarja. Profesor Štabuc je, če se ne motim, omenil 40 milijonov evrov. Veste, koliko je to? Ogromno! Kje naj finančni minister v našem proračunu izbrska toliko denarja? Za bolnišnico!? Imamo fiskalno pravilo, Bruselj za vratom, recesija je pred vrati! Kje naj revež najde toliko denarja? Če ni, pač ni!
Hm, ali res? Ne vem, kaj si vi mislite, a jaz kar ne morem verjeti, da bomo v tej isti Sloveniji, kjer bolniki ležijo po hodnikih in pred sekreti, v prihodnjih dveh, treh letih zgradili kar dva nova zapora. Dva! Nujno! Razmere na Povšetovi in na Igu so za zapornike in zapornice nespodobne. Ni klime, ni prostora za rekreacijo, zaporniki nimajo nobene zasebnosti, zgradbe so stare … Zaporniki so upravičeno nezadovoljni, tudi oni so ljudje, tudi zanje veljajo človekove pravice, ki so jim v zaporih na debelo kratene. Evropsko sodišče za človekove pravice jih razume in jim dosoja odškodnine. Vlada jim je, da ne bo mednarodne sramote, prisluhnila. Konec koncev zaporniki nimajo izbire, oni so – vsaj načeloma – zaprti. Bolniki pa lahko izbirajo. Nihče jih ne sili, da ostanejo na zdravljenju, če jim kaj ni prav. Lahko odidejo tudi domov. To je pač njihova človekova pravica!? Prisilnega zdravljenja ni.
In tako bo vlada za moški zapor v Dobrunjah namenila 68 milijonov, za tistega na Igu pa 45 milijonov. Več razkošja, več prostora, več pravic. Tako lepo kot v koprskem zaporu bo, če ne še lepše. Leta 2004 so ga zgradili po najnovejših standardih.
Pa da ne bo kdo rekel, da v Sloveniji že desetletja nismo zgradili ali prenovili nobene bolnišnice! Smo. Lani je bila v celoti prenovljena partizansko bolnica Zalesje v Brkinih.
Lepo, a ne dovolj, da bi jih spet volila.
Objavljeno v reviji Zarja Jana št. 51, 17. 12. 2019
