Precepljenost proti ošpicam, cepljenje je namreč po mnenju uradne medicine edina prava zaščita, je pri nas še vedno na dovolj visoki ravni, da omogoča dobro kolektivno zaščito. Res pa je, da se v zvezi z  ošpicami, predvsem pa v zvezi s cepljenjem zoper njih, tudi pri nas pogosteje kot nekoč pojavljajo tako dvomi kot strahovi. Od tega, da ošpice naj ne bi bile tako nevarne, kot nam skušajo dopovedati zdravniki, ki da v navezi s pohlepno farmacevtsko industrijo poudarjajo pomen cepljenja zgolj zaradi dobička, do tega, da je prav cepljenje nevarnejše od bolezni same. Svetovni splet je po eni strani seveda dobrodošel vir informacij, po drugi pa prinaša tudi kup različnih teorij zarot ali vsaj informacij, ki so na prvi pogled sicer videti verodostojne, a v resnici ne temeljijo na preverjenih dejstvih.

Zaskrbljenim staršem – ošpice spadajo med pretežno otroške bolezni, čeprav lahko zbolijo tudi odrasli (predvsem necepljeni, poudarjajo zdravniki) – vsekakor ni lahko, ko se odločajo, kako najbolje zaščititi svojega otroka. Cepljenje proti ošpicam je pri nas obvezno, starše, ki ga zavračajo, morajo pediatri prijaviti. Lani je bilo takšnih prijav 1200, izrečenih je bilo tudi 87 glob. 

Vsem, ki jih skrbi zaradi morebitnega srečanja z virusom ošpic, svetujemo, da poskrbijo tudi za krepak imunski sistem (zdrava hrana, čim manj stresa in dovolj gibanja), da bo bolje pripravljen na spopad s (katerimkoli) virusom, v pomoč pa naj bo tudi tale informativni zapis o ošpicah, pri katerem smo sledili smernicam uradne medicinske stroke.

Kakšna bolezen so ošpice?

Ošpice so zelo nalezljiva virusna bolezen, človek pa je edini naravni gostitelj tega virusa. Okužba se prenaša po zraku (aerogeno) s kužnimi kapljicami, z neposrednim stikom z izločki dihal okužene osebe (kihanje in kašljanje), redkeje pa s posrednim prenosom, torej z dotikanjem sveže okuženih predmetov. Virus se v zaprtem prostoru, v katerem je bil okuženi z ošpicami, zadržuje še od dve do tri ure.

Kako vemo, da gre za ošpice?

Od okužbe do prvih simptomov bolezni večinoma mine okrog deset dni, lahko pa vse od sedem do osemnajst dni. Bolezen izbruhne nenadno, znaki pa so sprva zelo podobni prehladu: vročina, nahod, kašelj, glavobol, utrujenost in vnetje očesne veznice (konjunktivitis). Nato se pojavijo izpuščaji na ustni sluznici, v nekaj dneh pa še izpuščaji na koži. Ponavadi se najprej pojavijo na obrazu, nato pa se razširijo po vsem telesu. Manjši izpuščaji se sčasoma združijo v večje lise, ki potemnijo in sčasoma izginejo. Bolnik je kužen štiri dni pred pojavom izpuščaja in štiri dni po njem. Če ni zapletov, oboleli okreva v dveh do štirih tednih. 

Kakšni zapleti lahko spremljajo ošpice?