Pogovor v vrstniški družbi. Beseda je dala besedo. Kaj bomo, ko bomo zboleli, obnemogli, nas bo udarila demenca? Ja v dom, kaj pa drugega. Če bo šlo, oba, če ne, pa pač tisti, ki ostane. Sinovoma, ki imata vsak svojo družino, nege dveh betežnežev res ne privoščim. Tudi želim si je ne, priznam! Pa si dom lahko privoščiš, me je vprašala prijateljica. In sledila je precej zoprna prizemljitev.
Z mojo pokojnino, čeprav višjo od povprečne – saj veste, 600 evrov in še nekaj – bi si lahko plačala le bivanje v enoposteljni sobi, brez računalnika, televizorja, mobilca, frizerja, dodatne kavice in najpomembnejše, brez omembe vredne dodatne nege in pomoči. Skratka, v dom bi lahko šla le, dokler bom brez težav. A dokler bo tako, ni razloga, da bi šla.
Časi, ko smo živeli »slabo«. Pred leti sem bila pogosto v Domu upokojencev na Taboru v Ljubljani. Tam sta svoja zadnja leta preživela tast in tašča. Nekega dne sta nas obvestila, da imata dovolj. In sta šla. V domu sta živela v dveh enoposteljnih sobah, s svojo predsobo in sanitarijami. V eni sobi sta imela spalnico, v drugi, tisti z balkonom, pa dnevno sobo. Oba sta bila upokojenca. Babica je bila učiteljica, dedek uslužbenec na državnem inštitutu. Njuni pokojnini sta za bivanje v domu, ki je bilo po današnjih kriterijih čisti nadstandard, zadoščali. In moram povedati, bilo je še v času Jugoslavije, ko smo – saj se spomnite – živeli slabo, ko je bilo vse zanič, ko večina o socialni državi ni vedela nič, ko posameznik ni štel, ko se nam o človekovih pravicah ni niti sanjalo …
Približno 15 let pozneje je čez noč v Ptujskem domu upokojencev, po možganski kapi, ki jo je za dolga leta, do smrti, prikovala na posteljo, pristala teta. Svoje družine ni imela, vse življenje je garala na kmetiji in manj kot dve leti uživala kmečko pokojnino – kakih 250 evrov na mesec. Petkrat premalo za popolno oskrbo. Takrat, že v samostojni Sloveniji, smo že vedeli, da je denar sveta vladar. Ker kmetije itak ni imel kdo obdelovati, jo je »vzela« občina in v zameno za hišo, nekaj gozda in njive plačevala oskrbnino. Tega je že več kot 20 let.
In kako je danes? Imamo mnogo višji BDP kot kdajkoli, smo bolj izobraženi kot kdajkoli, imamo več človekovih pravic kot kdajkoli, živimo dlje kot kdajkoli. Kako je danes, po 30 oziroma 20 letih, s skrbjo za stare obnemogle? Ima morda država kakšno strategijo, kako in kaj ter kam z nami?
Delež starih nad 65 let skokovito narašča. Očitno nam gre dobro. Dobro za nas, ki smo blizu ali pa že tam – živi se pač dlje –, slabo za one, ki nas morajo nekako vkomponirati v svoja življenja, skrbi, stroške. Zoprno. Zanje in za nas. Dejstvo je, da na nego in skrb, kakršne so bili deležni naši starši, skorajda nihče več ne more upati. V resnici tudi na dom ne, vsaj ne prav v kratkem. V Sloveniji je v nekaj manj kot sto domovih okoli 22 tisoč postelj. Vsaj 7000 čakajočih bi posteljo v domu potrebovalo takoj. Država novogradenj ne načrtuje, tuji investitor jih, a ne zato, ker bi bil dobrega srca, ampak zaradi zaslužka. Z drugimi besedami, ti domovi ne bodo za navadne slovenske penzioniste. Mnogi bi si gotovo lahko pomagali s prodajo ali »zastavitvijo« lastnih nepremičnin. Teh imamo starejši Slovenci veliko. Saj vemo, gradnja v lastni režiji, ugodna posojila Jazbinšek … A kaj ko se od lastnine težko ločujemo. Mi in dediči.
Zavarovalnice pa nič. In potem je tu še nerazumno dejstvo, da se zdravstvena zavarovalnica do ljudi, ki starost preživljajo v domovih, obnaša naravnost neverjetno in nelogično mačehovsko.
Več v reviji Zarja Jana št. 37, 10. 9. 2019
