Zastave so plapolale, politiki so tvitali, raja pa se je veselila prostega dne. V tem obdobju se vedno spomnim, kako se je začenjalo: kako nebrzdano smo tedaj, ko se je rojevala država, verjeli vanjo in kako neizmerno ponosni smo bili, tudi nase. Menda smo res menili, da se izpolnjujejo prastare sanje, čutili smo, da odlagamo zgodovinsko breme. Na polno bomo lahko zadihali in vse bo mogoče. Nemara pa smo bili samo zadeti od obilja, ki smo ga videvali na tržaškem Ponterossu in v graški Debeli Berti; tudi mi smo si zaželeli milke in levisk ter kritiziranja oblasti. Danes, ko vse to imamo, se zmrdujemo, da se leta 1991 že nismo za to borili, ker da še vedno ni vse mogoče. In je dan državnosti le še priložnost, ko zastave plapolajo, politiki tvitajo, raja pa se veseli počitka.
Kar se mene tiče, so mi bile sanje dovoljene tudi v socializmu, ker sem bil tedaj otrok in otrok ne počne drugega, kakor hrepeni. Leta 1991 so bile moje možganske sinapse še precej manj zapletene, dobro in zlo jasno začrtana, moje prihodnje napake pa nestorjene in potenciali upravičeno neizkoriščeni. Nekateri ljudje, ki sem jih ljubil, so bili še živi, nekaterih, ki so živi še danes, še nisem preziral. Verjel sem v vse pravljice naenkrat in jasno sem se zavedal naraščanja življenjske sile, ki mi je lomila sklepe in krivila hrbet; nobenega razloga nisem imel, da ne bi prav trdno verjel, da bom nekoč segel po zvezdah. Da nisem, nista kriva ne socializem in ne kapitalizem, ker so zvezde predaleč in tako pač je. Neumno je biti jezen nanje in bedasto je zdaj kriviti Kučana in Janšo ali kogarkoli drugega, da nam niso dali utopije, ki naj bi nam bila obljubljena – kajti zgodovina ne obljublja ničesar, ampak gre vedno po svoje. Naraščanje se ustavi, obdobje mine in nihče ne more z gotovostjo reči, kaj bo prineslo naslednje.
Če se umirim in pozorno pogledam okoli sebe, lahko začutim, da mi 28 let po koncu nekega časa sploh ne gre slabo – prišli so novi trenutki in nekaj vzeli, še več pa dali, in čeprav danes ne segam do neba, sem zdrav, živ in hvaležen za to. Pa mislim, da se tudi povprečnemu sonarodnjaku ne godi tako katastrofalno, kot bi se dalo sklepati iz vsega jamranja. Čeprav ne živimo v obljubljeni avstrijski ali švicarski utopiji, je država varna, lepa in urejena, velika večina ljudi pa kljub vsemu dobričin – pa še milko se da dobiti v vsaki vaški štacuni. Seveda bi lahko bilo še bolje in nič ni narobe, če se tega zavedamo in povemo na glas.
Več v reviji Zarja/Jana št. 27, 2. 7. 2019.
