Pristanek Apolla 11 je zaznamoval celotno 20. stoletje. Pomenil je velikanski tehnološki dosežek, a obenem odprl vrsto vprašanj. Celo v Ameriki, takrat ponosni na svoje astronavte in strokovnjake, so se spraševali, ali je vlaganje v tako drag projekt smiselno, če pa je toliko domačih težav nerazrešenih.

Američani so ocenili, da je prenos po svetu in doma spremljalo vsaj pol milijarde gledalcev, a to je zgolj predvidevanje, saj takrat ni bilo možnosti za ugotavljanje gledanosti. Pri nas je leta 1969 morda imela televizor vsaka peta družina. Le ugibamo lahko, koliko jih je takrat zaradi prenosa res bedelo in koliko si jih je istega dne ogledalo šele popoldanski posnetek s komentarjem Sandija Čolnika. A tudi po petdesetih letih se mnogi dogodka in vsega, kar je sledilo, še dobro spominjajo.

Hladna vojna na vrhuncu. Vesoljske ladje Apollo 11 s človeško posadko in njenega pristanka na Luni leta 1969 ni mogoče razumeti brez upoštevanja takratnih mednarodnih razmer, pravi Boris Bergant, dolgoletni novinar in televizijski komentator zgodovinskega dogodka. Nič se tudi ni zgodilo preko noči. Takrat je bila tekma za prevlado med Rusijo in ZDA na višku, grožnja z atomsko bombo pa ni več delovala, saj so se Američani zavedali, da jo zmorejo izdelati tudi Rusi. S tem je zbledel primat vsemogočne sile, ki lahko obvladuje svet. Nato se je zgodilo še nekaj hujšega. Rusi so napovedali tekmo še na področju osvajanja vesolja, čeprav so Američani veljali za nesporne prvake na področju tehnologije. V vesolje so poslali prvi satelit Sputnik in kmalu zatem še prvo živo bitje, psičko Lajko. Tudi na Luni so prvi pristali, a ne s človeško posadko. Na ameriški strani so se kar vrstile sporne politične zadeve, kot je bil na primer spodleteli načrt invazije na Kubo. Zato je predsednik Kennedy ambiciozno najavil osvojitev Lune kot glavni cilj prihodnjega desetletja države. Naboj je združil ustvarjalne sile v ZDA, tudi s pomočjo strokovnjakov, ki so prišli iz Evrope. Hladna vojna je bila na vrhuncu, zato je bila bitka za vesolje tudi pomemben del propagandne vojne.

Bergant poudari še en vidik. »Vse je bilo povezano z vojaško tehnologijo in hierarhijo. Rusi so imeli zelo zaprt sistem, Američani pa so motivirali ljudi ter naredili vse javno in atraktivno za svet. Rusi niso nikoli objavili posnetkov nobene od izstrelitev in šele z zamudo se je izvedelo za njihove neuspele poskuse. Američani so izstrelitve napovedali in objavljali.«

Izbran za pomembno nalogo. Boris Bergant je bil takrat še študent, imel je 21 let, a že nekaj novinarskih izkušenj. »Odraščal sem v Mariboru, tam je imel oče na radiu športno oddajo, in ko je žal prezgodaj umrl, sem nadaljeval njegovo delo, saj sem se ukvarjal s športom. Kot študent sem bil nato leta 1968 v ZDA na izmenjavi. Tistega leta se je informativni progam Televizije Slovenija šele začel razvijati. Dnevnik smo dobili leto pred prenosom pristanka na Luni.« Bergant je takrat že delal v zunanjepolitični redakciji in njegova prva poročanja so bila o sovjetski zasedbi Češkoslovaške. »Istega leta sem naredil še oddajo o dogajanju v ZDA, kjer je bilo zelo burno, če se spomnimo le umora predsednikovega brata Roberta Kennedyja in Martina Luthra Kinga.« Razlogov, da so komentiranje svetovnega dogodka v živo prepustili mlademu novinarju, je torej bilo dovolj. Ob njem je bil v studiu še inženir Vlado Ribarič, strokovnjak z izjemnim tehničnim znanjem, ki je sočasno komentiral dogajanje v živo.

Projekt je potekal po vnaprej določenem scenariju. »Američani so nam poslali Press Kit, skripta na tristo ali štiristo straneh, kjer je bilo dogajanje razdelano po minutah. Težava pa je bila v tem, da so nam skripta poslali po pošti, a so se nekje zataknila. Tako smo jih dobili en dan pred pristankom na Luni, že po izstrelitvi Apolla 11, ko je bil torej projekt že v teku. Poleg tega pa je bilo v skriptih ogromno okrajšav. Teh nama z Ribaričem največkrat ni uspelo dešifrirati. Takrat tudi nismo imeli nikakršnih pomagal, ki so na voljo danes.«

 »Novice so takrat prihajale po teleprinterju. Kamena doba!« vzdihne Bergant. »S tistim si nismo mogli kaj dosti pomagati. Ob neki priložnosti me je vnuk vprašal, zakaj nismo raje kar poklicali po telefonu ali preverili na računalniku. Takrat jih pač še nismo imeli.« 

Polemika: prenašati ali ne? Takrat je obstajala JRT, Jugoslovanska radiotelevizija, v kateri so kolebali, ali bi prenos sploh prenašali. »V Ljubljani smo prenašali že en polet prej, ki ga v Jugoslaviji niso, za Apollo 11 pa so se kljub vsemu odločili tudi drugi republiški centri. A če se ne bi v Ljubljani, ga gotovo drugi centri ne bi prenašali. Ne bi bilo prvič,« se spominja Bergant. »Novinarji smo si prizadevali za neposreden prenos, čeprav smo se zavedali, da bi lahko imeli težave zaradi prekinitev. Takrat se je osebno angažiral Josip Vidmar kot predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti in nas podprl. Tudi po prenosu je prišel na televizijo in nam čestital za dobro opravljeno delo. Ob tem je dal izjavo in kot pravi svetovljan poudaril pomen dogodka za človeštvo.«

Več v reviji Zarja/Jana št. 27, 2. 7. 2019.