Kako je pogrelo po grlu, čeprav je od tistega prvega zmagovalnega Timijevega poleta zdaj že relativno dolgo! Bilo je popolno stanje blaženosti. Da, v resnici me je oblila nekakšna erotična vročica, ki se nekako ni spodobila, a zoper njo ni bilo mogoče ukreniti ničesar. Timi prvak! Prvi polet, prva zmaga. Po dolgem času sem se spet počutila sestavljeno v pravo celoto. In končno smo tudi v popolnosti doumeli, kako zelo so nas naši takšni in drugačni smučarski prvaki v zadnjih kar veliko letih strahovito razvadili. Ne le da se na zmage domačih navadiš. In razvadiš. Še huje je. V nekem smislu postaneš od takšnih in drugačnih uspehov prav fizično odvisen. Kot neke sorte mamilo so. In ko nastopi odtegnitev, je hudič. O tem nisem tako premišljala, dokler je bila suša. Šele zdaj, ko smo dobili od Timija po dolgem času tako zelo nujno potreben novi šus, ki je blaženo ogrel telo in dušo, in ko so potem igrali našo himno, sem zelo jasno začutila, da je prikrajšanosti konec in da je spet vse okej. Pisala sem že o tem, ne enkrat: pojma nimam o klasičnih mamilih, a nedavna zmaga v Oberstdorfu je name čisto v fizičnem smislu učinkovala kot nov pravi klasični odmerek in doumela sem, da zadetost ni le v funkciji tabletk, igel in praškov, ampak jo je treba jemati mnogo širše. In da je register zadetosti mnogo obsežnejši, kot sem domnevala doslej.
In ko so začeli igrati slovensko himno in je Timi naglo snel z glave smučarsko kapo, so se pokazali srednje dolgi rjavi lasje in se odgnali strumno navzgor, v dotlej zatrto pravo fantovsko frizuro. In šele brez kape je Timi v resnici izjemno čeden fant, tak, za zaljubljanje; gorje slovenskim najstnicam v prihodnjih smučarskih sezonah! Ljubezensko trpljenje, da o hrepenenju ne govorim, bo še najbolj podobno epidemiji.
In kakšno izjemno filmsko presenečenje mi je pripravil pred nekaj dnevi nacionalkin sobotni večer! Za mišjega je manjkalo, pa bi avstrijski film Lahko noč, mamica, uradno so ga ponujali kot ameriški izdelek, zviška preskočila. Asketska napoved v kar najmanj stavkih, nobenih zvezdic. Dobro, zdaj mi lahko oponašate Gorskega zdravnika, ki je menda čisti avstrijski izdelek, čisti avstrijski izdelek je konec koncev tudi Wolfgang Amadeus. Ampak Lahko noč, mamica v podobi ultra decentne srhljivke: nikakor! Ni mogoče, da so to spacali jodlarji.
Bila je božja roka, kaj drugega. Držala me je za desni palec, ko sem končno kdo ve zakaj le pritisnila na ustrezni gumb, in predme se je, kar usta mi je vleklo narazen od osuplosti, razgrnil eden najsijajnejših in inteligentnejših izdelkov ultrasrhljiivega žanra, kar sem jih videla doslej! V glavnem so ves čas pred kamero le trije: še mlada ona z z groteskno tanko gazo tako rekoč do neprepoznavnosti povitim mladim čednim obrazom po očitno obsežni plastični operaciji. In dve angelski, še otroški podobi bratov dvojčkov tam nekje pri desetih letih ali čisto malo čez. In majcena, nepomembna peščica kratkih mimobežnih podob, ki zdrknejo mimo kamere le po nekaj sekund. Asketski, vase zaprti, izjemno izčiščeni film, v katerem se dolgo ne zgodi niti za kanček akcije. Fantka, žrtvi povsem neosebne, kruto uničujoče vzgoje v tako rekoč popolnem molku in izoliranosti, še najbolj podobnem rafiniranemu nečloveškemu mučenju otrok, čeprav brez dejanskih udarcev ali fizičnega nasilja, in potem silovit, nenaden obrat: povračilo. Ženska, negibno privezana na posteljo, to pot povsem nemočna pred otrokoma, ki vračata milo za drago, pravzaprav še mnogo bolj kruto, kot se je z njima dogajalo prej. Nič ni do konca jasno, vse je mogoče. Sprva si prepričan, da fanta nista njena otroka, pomisliš na hudobno mačeho. Potem, v obrnjeni situaciji, začneš premišljati tudi o možnosti sadističnih, duševno motenih otrok in njune prave matere. Vse je mogoče. Prava resnica obvisi v zraku. Izbiraš si jo sam.
Bila sem popolnoma očarana. Tako asketske, vseh navlake popolnoma očiščene in k temu izjemno redkobesedne, pa srhljive minimalistične zgodbe ne srečaš zlepa. Seveda gre za popoln konstrukt, a šarmanten in izčiščen kot zlepa ne kateri. To je film, ki ga ne pozabiš nikoli. Zaslužil bi si vsaj štiri zvezdice. In mnogo več reklame.
Sicer pa, ljubčki moji, je zadnji čas, da se oborožimo kot v srednjem veku. Da si nabavimo obsežne zaloge nujnih potrebščin in se zapremo za visoka grajska obzidja ali kaj podobnega. Preživeti bo mogoče tudi v kakšni bolj usmiljeni podzemski jami, se razume, ampak meni je bliže dnevna svetloba. Trajalo bo mesece in mesece in zaželeni bodo jekleni živci. Druga za drugo se nam pripravljata dve apokalipsi, ena nevzdržnejša od druge. O prvi, o brexitu, vemo tako rekoč že vse, le o škodi, ki bo ostala za njim vsem vpletenim, da, tudi Evropejcem, beri, Slovencem, še ne vemo vsega. Pravzaprav ne vemo še čisto nič, kajti brexit bo tovoril za seboj tudi množico stranskih učinkov in eden bo neprijetnejši od drugega. Zdaj smo fasali enega prvih topoglednih škodljivih škandalov: angleški mediji so začeli objavljati članke o tem, da je v Londonu že vse dogovorjeno in domišljeno za začasni umik kraljevske družine pred brexitom na varno, na seveda absolutno skrivnostno mesto. Beri: nekam v tujino, bogve kam. Možnosti je veliko, tri četrtine sveta je bilo nekoč britanskega, se pravi pod britansko krono. In Britanci imajo zadnje čase očitno hudo nostalgijo po nekdanjih slavnih časih.
Hujšega Britancem ne morete narediti. Da jim sporočite, da je njeno veličanstvo na begu. Moj bog, kakšni idioti so odgnali zadnje čase na Otoku! Otoški mediji so se izkazali za najbolj idiotske in škodljive na vsem prostoru, kdo bi si mislil. Le počakajte na posledice, kot bi mignil, bodo tu. Britanski Johnson, da, ljubi Boris, nekoč priljubljen londonski župan, zadnja leta pa netilec vsega brexitskega sranja, bo končal brez tistega značilnega pod pasom, kar je mogoče moškim odrezati in ocvreti, bog mi odpusti novo nespodobno izrazoslovje.
Več v Zarji št. 7, 12. 2. 2019.
