Mnogi danes Metka Zver zavidajo, saj potrebuješ za takšen korak kar precej poguma. Sicer pa je pred mnogo leti tudi sama zavidala oblikovalki lesa na nekem grškem otoku, ko ji je ta razkazovala svojo delavnico in svoje lesene izdelke.

Po znanje na Youtube. Navodilo, kako prideš do njene hiše, je temeljito, polno ovinkov – ostrih in odločnih: na koncu je treba še skozi vas, čez travnik in skozi gozd, na vrhu klanca je še en gozd, kjer nadaljuješ pot po ozki gozdni poti ... Ko se že sprašuješ, ali si se izgubil, kajti le kdo bi lahko pozimi vozil po tej poti, se znajdeš pred hišo. Da sem na pravem kraju, sem vedela, potem ko sem zagledala staro terensko vozilo, ki sta ga Metka in Tomaž kupila pred kratkim in ki sem ga videla na fotografiji. Z njim se bosta čez dva tedna odpravila na potepanje po Balkanu. Metka zdaj izdeluje poličke v vratih avtomobila in majhne lesene škatle, ki so med seboj povezane, ko jih potegneš iz avta, pa dobiš priročno kuhinjico in delovno mizico. »Tukaj bo postelja, tukaj poličke, vse bo vedno na svojem mestu, čeprav Tomaž misli, da bova lahko imela razmetano,« se smeji in mi pokaže načrte, ki so meni, kot laiku, videti kot skice modula za izstrelitev v vesolje.

Čakajte, Metka, vi ste stari 49 let, še nedavno ste bili popoln laik, ženska, ki je še pred petnajstimi leti prodajala knjige in ni imela pojma o risanju načrtov, oblikovanju lesa, o velikih stružnicah in strojih, ki jih imate tukaj. Kako ste se vsega tega naučili?

»Najprej sem mislila, da bom našla mojstra, ki me bo učil, potem pa sem se vsega naučila kar sama na Youtubu. Vsakič, ko sem prišla do točke, ko nisem znala naprej, sem poiskala posnetek z razlago.«

Odločitev je prišla sredi noči. K tej točki pogovora se bomo še vrnili. Torej najprej smo sedli na teraso, s katere se odpira čudovit razgled. Konec gradnje hiške sredi gozda je časovno sovpadel z odločitvijo o samostojni poslovni poti. Tukaj na terasi se ob kavi počasi, in to zelo počasi, v zadnjih dveh letih začenjajo Metkini dnevi. »Vzamem si čas, vzela sem si čas ...« je pogosto slišati iz njenih ust.

Ženska si torej vzame čas in živi na način, o katerem nas večina zgolj sanja. Živi svoje sanje. »To je garanje,« se nasmehne.

Prinese buteljko vina fedora, ki skriva v sebi še eno zgodbo. In kakšno naključje – prav te dni se dogovarjam za intervju z novodobnima vinarjema Mojco in Valterjem, Mojca pa je Metkina prijateljica in nekdanja sodelavka v Mladinski knjigi, ki je pred časom prav tako dala odpoved in se podala v uresničevanje svojih sanj. Pogumni ženski. Ta svet je majhen  in vse je mogoče.

Pod teraso je montažni bazen, v katerem plavata Tomaž in psica Bela, ki sta se pravkar vrnila z večernega sprehoda.

»Videti je, kot da ste na dopustu,« pohvalim hišo, razgled, sončni zahod in pravljično parcelo sredi gozda.

»Delovni dopust,« pravi Metka. »Pravzaprav je tako ves čas. Ko si enkrat s. p., ves čas delaš, nenehno si na preži, ne veš, kako bo in kaj se bo dogajalo do konca meseca, a če počneš tisto, kar te veseli, si srečen. Ni zagotovljene varnosti, a je tisočkrat bolje. Srečna sem in pogosto se sprašujem, zakaj nisem tega storila že prej.«

Mož živi v svetu kotlovnic, toplovodov in velikih sistemov za velike naročnike. O Metki je točno vedel, da bo začela nekega dne iskati nekaj, kar bo s strastjo počela naslednji dvajset let. Ko ga je pred tremi leti sredi noči zbudila in mu povedala: »Z lesom se bom ukvarjala. Izdelovala bom lepe in lično izdelane uporabne predmete iz avtohtonega lesa ...« pa je bil dodobra presenečen in je morda celo upal, da si bo do jutra premislila.

Zajela je sapo in dala odpoved. Metka pa je bila tudi zjutraj povsem prepričana, da je vse končno dobilo svoj smisel.

»Po treh letih iskanja je v tistem trenutku vse prišlo na svoje mesto, vse, kar me je prej navdihovalo, se je zlilo v eno predstavo. Iskanje lepega, uporabnega, učenje novih znanj, ustvarjanje z lastnimi rokami ... To bom počela in to bom poiskala v lesu. Vse strasti in vse, kar sem počela do takrat, se je zlilo v to zgodbo.« In takrat se je spomnila tudi tistega obiska na grškem otoku in ženske, ki ji je zavidala.

»Ko na poti iskanja preverjaš samega sebe, ko v tebi dozoreva želja, da bi na polovici življenja naredil rez in se odpravil v drugo smer, ko želiš postaviti piko na sicer zelo uspešno poslovno zgodbo, se zagotovo vprašaš tudi to, ali si kdaj v življenju komu zavidal. Sem si kdaj želela biti na mestu nekoga drugega ... In spomnila sem se, da sem tisti Grkinji, ki nama je pokazala svojo delavnico in čudovite posode, ki jih je oblikovala iz lesa, hudo zavidala,« se smeji Metka in prizna, da ni preprosto stopiti na lastno podjetniško pot in da gre v resnici za dolgotrajno in mučno preverjanje samega sebe.

Ko je videl, da Metka skorajda ne prihaja iz kleti, kjer sta zanjo uredila delavnico, in da ne misli odnehati z rezljanjem in klesanjem, je Tomaž predlagal, da si pogledata, koliko stanejo stružnice. Kmalu nato sta kupila rabljeno stružnico, žago in brusilni stroj. Bila je navdušena. Se je pa takrat začelo neskončno brskanje po forumih in Youtubu. Vzela si je čas. Dneve in noči je spraševala, brala, nenasitno je vase vsrkavala znanje in ga preizkušala v praksi. To je počela kar eno leto, ko je hkrati še vedno hodila v službo. Popoldne in ponoči. Potem se je odločila. Zajela je sapo, dala odpoved in dodobra presenetila vse, razen sebe.

Evropski denar je čakal na Metko. »Potem ko se odločiš, je vse videti zelo preprosto. Cilj je jasen in nič se ti ne zdi pretežko.«

Takrat se začne dogajati nekaj, kar je gotovo najlepša posledica vsake dobre odločitve – poti se same odpirajo, možnosti se ti ponujajo kar same od sebe, nasproti ti prihajajo ljudje, ki jih potrebuješ in ki te navdihujejo. »Tako so me med drugim opozorili na razpis Slovenskega podjetniškega sklada, namenjen podpori mladim podjetjem na področju predelave lesa. Slišati je neverjetno, a napisan je bil natanko tako, ko da bi kdo pogoje za sodelovanje določil na podlagi mojega primera. Vzela sem si čas in se ves mesec ukvarjala s tem, da sem na koncu na razpis poslala resnično dobro prijavo. Sodobni in odlični profesionalni stroji, ki jih vidite v delavnici, so bili kupljeni z evropskim denarjem, ki mi je bil očitno namenjen. S tem denarjem je bil kupljen tudi izvrsten odsesovalni sistem, ki mi omogoča, da delam v zdravem okolju brez večnega lesnega prahu v zraku,« pravi Metka in poboža svoje stroje.

Z navdušenostjo začetnice se je učila, kako kupovati les, kako se pogajati, iskala je oglase, v katerih so ljudje ponujali avtohtoni les, naučila se je, kako obdelati les do svileno gladkega otipa, s čim ga površinsko zaščititi, da bo trajno ohranil svojo lepoto in da bo hkrati primeren za stik s hrano.

Fizično delo v kombinaciji z marketinškim znanjem ji popolnoma ustreza. Pri iskanju prodajnih kanalov si pomaga z družbenimi mediji, si pa želi konkurirati tudi na globalnem trgu. Konkurence se ne boji, saj si je ustvarila dovolj prepoznaven slog.

Več v Zarji št. 32, 7. 8. 2018.