... najprej gre na tabor, potem na jezikovni tečaj, potem na ne vem katero delavnico že, nakar gre s starši na počitnice, kjer bodo večinoma športali, sledi še en, ampak drugačen tabor … Skratka, ves čas do začetka šole ima zaseden. Kaj pa divjanje s prijatelji, plezanje po drevesih, spanje zdaj pri enem, zdaj pri drugem in podobne reči, ki večinoma ostanejo v spominu do konca življenja?
Tabori, tečaji in delavnice namreč pomenijo, da je druščina zmeraj drugačna in je navezovanje tesnejših stikov nemogoče, po drugi strani pa proces učenja ni prekinjen, proces počivanja in lenarjenja pa ni začet. Pa še nekaj – le kako lahko otrok sploh pride do svojih spoznanj, ko mu pa glavo kar naprej polnijo drugi? In med enim in drugim polnjenjem ne uspe osmisliti, kaj je pravzaprav počel in ali mu je tisto sploh všeč. Preveč možnosti je včasih enaka zavora kot premalo – v goščavi veščin in znanj otroci včasih težko najdejo drevo, ki je njihovo, ki ga objamejo, zalivajo in vzpodbujajo, da bo raslo in se razlikovalo od drugih. Drugače povedano, prava katastrofa je, ko nekateri dijaki s samimi peticami in dokazili o številnih dejavnostih na koncu srednje šole žrebajo, kaj bodo študirali. Medtem ko oni s trojkami in tudi kakšnim ukorom ter bolj redkimi konjički (ki pa se jih lotevajo s primerno strastjo) večinoma dobro vedo, kaj hočejo ali vsaj česa nočejo. Smo starši in stari starši s svojimi pripovedmi o čarobnih počitnicah, ki smo jih preživeli pri sorodnikih na kmetiji, brez telefonov in računalnikov, zato pa z ogromno iznajdljivosti, ustvarjalnosti in domišljije, čisto zares tečni fosili, ki ne razumemo sodobnega časa?
Pred kratkim je izšla pri Mladinski knjigi knjižica, ki ne šteje niti sto strani, v njej pa je objavljen govor mame Harryja Potterja J. K. Rowling, ki ga je imela na podelitvi diplom na Harvardu. Kaj je povedala diplomirancem? Govorila je o postranskih koristih neuspeha in moči domišljije. Ve se, da je ena najbogatejših Britank bila zelo revna samohranilka, preden je ves svet ponorel za njenimi mladinskimi knjigami. Mladim je prepričljivo pripovedovala, kako pomembna je empatija, da se torej znaš z močjo svojih misli vživeti v nekoga drugega, kar pa je že tudi domišljija. Iz nje nastajajo želje, ideje pa tudi moč, da jih uresničiš, čeprav ti velikokrat spodleti. Pisateljica, ki je svojo prvo knjigo pisala ponoči in med odmorom za malico, že ve, kako je s tem. In nobenega zagotovila ni imela, da ji bo uspelo. Pa še o prijateljstvu jim je marsikaj povedala, tudi to, da sodijo sošolci, s katerimi je sama diplomirala, še zmeraj v njen najožji krog dragocenih prijateljev, ki so bili zraven, kadar je padala in kadar se je pobirala.
Psihologi so na začetku počitnic precej glasno svarili starše, naj pustijo otrokom svobodo, naj lenarijo in naj se tudi dolgočasijo. Dolgočasje namreč ne traja dolgo, kaj kmalu porodi domišljijo, ki jo je včasih sicer treba malce nadzirati, predvsem pa pustiti, da se razbohoti. Brez domišljije ni ustvarjalnosti, ni ciljev v oblakih, ki so včasih vse bliže in bliže, ni sanjarij s prijatelji, ni najčistejše ljubezni do poljske miške, ki se je ujela v past, in ni naklonjenosti do tečnega mulca, ki gre vsem na jetra, le našemu otroku ne. Pa lepe počitnice!
Uvodnik je bil objavljen v reviji Zarja, ki je izšla 3. julija 2018.
