Kolmanova nas je v preteklosti že spomnila, kako koristno je lahko, če se tu in tam nasloniš na drevo, kako blagodejna za pitje je voda, ki jo na prave datume zajamemo iz izvirov v svoji bližini, in še bi lahko naštevali. Je prava enciklopedija starodavnih znanj, ki jih vedno razišče tako, da preveri tudi, kaj o njih pravijo sodobna znanost in študije. Tokrat smo se z njo pogovarjali o jantarju, ki naj bi nastal iz smole izumrle smreke Picea succinifera. »Smolo drevo izloča kot neke vrste antibiotik proti virusom in kot zdravilo za rane. Z njo se zaščiti. Po milijonih let pa je iz te smole nastal jantar. Ni naključje, da tudi njemu pripisujemo podobne učinke na človeka, kot jih ima omenjena smola,« je povedala.
Izredno močan naravni konzervans. Smola je tako močan naravni konzervans in ima takšno zmožnost ohranjanja bioloških struktur, da so organizmi, ujeti v njej, milijone let ostali nespremenjeni. Tako je na primer v 40 milijonov let stari muhi, ujeti v jantarju, mogoče s posebnimi mikroskopi videti celične organele. A ne zato, ker bi v njem lahko našli kakšen organizem, ljudje so že v davni preteklosti iz povsem drugih razlogov jantar imenovali kar zlato s severa. Najbolj cenjen je namreč že od pozne bronaste dobe do 5. stoletja prihajal z Baltika v Rim. Pot, po kateri je prispel, je dobila ime Jantarjeva pot.
Zaščita pred boleznimi. Uporaba jantarja ima res dolgo zgodovino. Lahko bi rekli, da je ostal nekakšna vez med nami in starimi Grki, Rimljani ter drugimi prednamci. Kar Maria Ana danes uči nas (seveda z novimi dognanji), je stare Grke učil Hipokrat. Ta je bil eden prvih, ki je govoril o zdravilnosti jantarja, in prav zaradi njega so jantar v antiki uporabljali za zaščito pred različnimi boleznimi, tudi pred norostjo, z jantarjevim praškom, pomešanim z medom, so zdravili grlo, ušesne in očesne bolezni, jantar, raztopljen v vodi, pa je bil za želodčne bolezni. Rimljanke so nosile nakit iz jantarja, sploh ogrlice so jim bile v pomoč pri težavah s ščitnico ter glavobolu in vnetju grla. Kasneje, v Litvi in carski Rusiji, so bile jantarjeve ogrlice obvezne za varuške, da so zaščitile sebe in dojenčke pred boleznimi. Že pred drugo svetovno vojno pa so tudi v Nemčiji jantarjeve ogrlice začenjali pripenjati otrokom, da bi bila rast prvih zob manj boleča in da bi njihovi zobje postali močnejši. No, ne samo otroci in ženske, tudi odrasli moški so uporabljali jantar, le nekoliko drugače. Ti so košček jantarja za nekaj tednov namočili v vodko in to jantarjevo vodko so nato pili tudi za krepitev moške spolne moči. Pri mnogih narodih je bila priljubljena krepčilna in blagodejna jantarjeva voda, ki so jo pripravili tako, da so v vrč z vodo dali košček jantarja in ga za nekaj ur postavili na sonce, je razlagala sogovornica in omenila še, da ogrlica ali zapestnica z neparnim številom jantarjevih koščkov po ljudskem verovanju prinaša srečo.
V epidemiji kuge so jantar uporabljali kot kadilo za razkuževanje. Pruski duhovnik Matthäus Prätorius (1635–1704) je zapisal, da leta 1680, v času kuge v Gdansku in Königsbergu, ni umrl nihče, ki je uporabljal tovrstno zaščito.
Vraževerje ali dejstvo? »Danes sodobna znanost odkriva nekaj, kar je bilo ljudem znano že tisočletja: izjemno zdravilnost jantarjeve kisline, imenovane tudi butandiojska ali sukcinijska kislina. Še preden je človeštvo vedelo, da obstajajo stvari, imenovane kisline in antibiotiki, so jantar uporabljali kot zdravilo in mu pripisovali celo magično učinkovanje.« Ko odkriješ rešitev za težavo, ki je pred tem nisi znal pozdraviti, to pač dojameš kot čudež. Znanstveniki zdaj ta starodavni »čudež« pojasnjujejo nekako takole: jantarjeva kislina je naravni katalizator pri celični presnovi in spodbujevalec celične obnove.
Več si lahko preberete v tokratni številki revije Zarja, ki je izšla 3. julija 2018.
