V Ameriki raziskave trdijo celo, da naj bi za tako diagnozo trpelo kar 14 odstotkov vse šolske populacije. Pri nas se z njenimi simptomi spopada med štiri in sedem odstotkov šolarjev, kar je seveda še vedno ogromna številka. In seveda povod za odločno ukrepanje, saj so genetsko bolj nemirni in vihravi otroci v našem sistemu praviloma povsem izgubljeni.
Zdravniku in psihoterapevtu Viljemu Ščuki mnogi kolegi izkazujejo spoštovanje z nazivom »starosta slovenske pediatrije«. Sam se mnogo skromneje raje opiše kot »zdravnik, ki ne zna nehati«. Prejemnik listine Frana Milčinskega za usposabljanje oseb z vedenjskimi motnjami in prestižnega Derčevega priznanja za življenjsko delo bi sicer lahko užival v zasluženem pokoju. A neprimerno raje še vedno vztraja v svoji ordinaciji in se trudi drugačnim otrokom dajati podporo pri shajanju s čedalje bolj poblaznelim tempom modernega življenja. Za vse vihrave otroke iz prvega odstavka, pa tudi za njihove starše in vse dobronamerne pedagoge, je sklenil napisati tudi knjigo, v kateri je strnil izsledke svojega življenjskega boja z zahrbtnim prekletstvom po imenu ADHD.
Vaša prihajajoča knjiga, neke vrste vodnik po motnji ADHD, se bo imenovala Takšni pač smo. Kaj ste hoteli bralcu sporočiti s tem naslovom?
Da smo ljudje z ADHD drugačni od drugih. Drugačni pa ne pomeni slabši, temveč preprosto drugačni. Z nekoliko drugačnimi merili, absolutno nepodredljivi, »težki« in težje sprejemljivi za tiste, ki se radi podrejajo. V nas je ostalo nekaj zelo zelo prastarega, značilnega za jamskega človeka izpred sto tisoč let. Takrat je človek preprosto moral biti divjak – torej hiter, impulziven in tekmovalen – da je lahko preživel. In če je v nas ostalo kaj teh lastnosti, so lahko zelo koristne. Ne samo za posameznika, temveč tudi za družbo. Ker se v tej impulzivnosti lahko skriva izjemna ustvarjalnost, tako pri moških kot pri ženskah.
In ko rečete »takšni pač smo«, hočete povedati …
Da nas je takšne treba sprejeti, saj bomo taki tudi ostali. Le delno se bomo lahko podredili prevladujočim družbenim normam. Kar je, naj še enkrat poudarim, lahko za družbo zelo zelo pozitivno. Med nami je bil recimo tudi imenitni začetnik Appla Steve Jobs. Nemiren, impulziven in drugačen. Prepirljiv, ampak izjemen inovator.
Hm, nisem prepričan, da je bil Steve Jobs za našo družbo pod črto ravno koristen.
Potem pa lahko najdeva mnoge druge primere v zgodovini, ki vam bodo bolj všeč. Tudi Mozart, Einstein in Edison so imeli recimo ADHD. Njim najbrž ne ugovarjate?
Mi ne pride na kraj pameti.
Vsem trem je sindrom ADHD pomagal, da so lahko s svojo drugačnostjo iz sebe potegnili največ. »Normalni« ljudje – torej tisti, ki kažejo veliko dovzetnost za socializacijo in upogljivost, družbi ne prinašajo napredka. Za povrh pa šolski sistem masovno vzgaja študente, ki morajo biti zelo uradniško usmerjeni. Osnovno vodilo v slovenski šoli je: »Točno tako je in nič drugače!« Kar je povsem umetno pravilo. Resnica je zelo individualna reč in prav gotovo obstaja več resnic, ne samo ena. Je pa žal v sistemu ostalo zelo malo učiteljev, ki bi znali ceniti drugačnost. Večina se ob drugačnih otrocih čuti zelo ogrožena.
Za ljudi z diagnozo ADHD ves čas uporabljate prvo osebo množine, in to povsem upravičeno. Kot otrok ste tudi sami trpeli za to potencialno uničujočo boleznijo.
Kolikor so bili časi po vojni surovi, so nam bili ADHD-jevcem na neki način vseeno bolj naklonjeni kot današnji. Sam sem v šolo hodil pri nunah, te so bile zelo stroge. Če sem bil nemiren, so me dale včasih tudi klečati na sol, učence so po prstih tolkle s palico … A obenem so bile zelo človeške. Torej so nam znale ob pravem trenutku položiti roko čez ramo in nas v duhu največje dobronamernosti nagovoriti kot človeška bitja. V obdobju Jugoslavije smo bili v mojem delu Primorske bolj na obrobju, kar je bila zame osebno spet sreča. Zakaj? Ker nam je maršal za učitelje poslal tiste bolj neubogljive in zelo nabrite ljubljanske učitelje, na katere se v časih informbiroja ni mogel zanesti. Tudi oni so bili zelo strogi in zelo človeški.
Strogi, vendar človeški: to je torej recept za optimalno vzgojo?
Tako. Predvsem pa dosledni. Natanko to, kar staršem in učiteljem manjka danes. Seveda se moramo ob tem takoj vprašati, zakaj jim tega manjka?
Ker se dušijo od preobremenjenosti in upravičene paranoje?
Bravo, povsem ste zadeli. Šola pa je postala povsem spolitizirana. In to ne v skladu s politiko razvoja človekove osebnosti, temveč v skladu s politiko kapitala. Vzgaja se predvsem delovna sila, ki bo kapitalistu proizvedla dovolj dobička.
Tudi tega se bova še podrobneje lotila. A če se najprej vrneva na vašo bolezen, kako ste jo premagali?
Rešila me je disciplina. Ker sem se zelo trudil, da bi motnjo odpravil, sem zelo hitro napredoval. Če sam sebe discipliniraš, se ADHD zelo hitro razblini. Ko dobim danes v obravnavo kakega ADHD-jevca v, recimo, sedmem ali osmem razredu osnovne šole, mu rečem: »Poglej, če to res želiš, lahko motnjo odpraviva do srednje šole.«
Dejansko v letu ali dveh?
Tako. Dotlej lahko z motiviranim otrokom simptome tako zmanjšava, da bo lahko dobro funkcioniral v šoli. A vprašali ste me po mojem lastnem primeru. Kot sem že povedal, sem imel srečo z učitelji. Srečo pa sem imel tudi s starši. Moj oče me ni recimo nikoli udaril, a mi ni obenem tudi prav nič popuščal. Če nisem hotel jesti neke jedi, sem pač ostal lačen. Dovolil mi je, da sem šel naprej v šolo, vendar mi je zabičal: »Ob prvi negativni oceni prideš nazaj domov delat v delavnico!« In vedel sem, da misli povsem resno. Zato sem se v šoli resnično potrudil. Ko sem leta 1949 v gimnaziji dobil prvi cvek – bilo je pri botaniki, bi moral ob četrtletju domov torej nesti papir z negativno oceno. Zato sem ravnatelja poprosil, ali bi bil lahko še enkrat vprašan.
In vam je dovolil?
Več si preberite v reviji Zarja, številka 27, ki je izšla 3. julija 2018.
