Stavim, da jo bomo v volilni kampanji videli zelo velikokrat, kajti sodobni trendi kažejo, da so poti političnih zmagovalcev tlakovane s slabimi šalami, kot pravijo nekateri politični analitiki. Tudi pri nas imamo kar nekaj takšnih šaljivcev, ki sicer niso strašno duhoviti, znajo pa biti nepopisno zlobni. Volivci jim raje prisluhnejo kot onim, ki suhoparno razlagajo svoja dosedanja in prihodnja junaštva. Tako pač je.
Volitve bodo torej dva ali tri tedne prej, kar ni nobena drama, saj se že vsaj pol leta utapljamo v predvolilnem golažu. Tudi tisti, ki jim akademski Cerar ni ravno pri srcu, težko verjamejo, da so se mnogi problemi nakopičili čisto slučajno prav zdaj – od zluknjanih vojaških škornjev pa do osrednje banke, neuspele zdravstvene reforme, pogajanj s sindikati, idiotske makete in odločitve vrhovnega sodišča, da razveljavi referendum o drugem tiru, češ da je država navijala zase. Seveda je moral pravnik Cerar pri priči odstopiti in še prej skozi zobe stisniti, da kot politik razsodbo pač mora spoštovati, kot pravnik pa jo ocenjuje negativno, saj je bila spisana le tri ure po tem, ko so ga zaslišali. Čeprav takšna pisanja pri nas sicer trajajo dneve in tedne. Ampak mene srbi nekaj drugega – sodišče očita vladi, da je za referendumsko promocijo drugega tira porabila nekaj več kot 90.000 evrov in torej ni dala enakih možnosti nasprotnikom referenduma. A se šalite? Volivci smo izbrali vlado zato, da projekte zasnuje in izpelje, menda je jasno, da se bo zavzemala za svoje predloge. Naj torej ona financira propagando tistih iz civilne družbe, ki ji nasprotujejo? Ali kaj? Bojim se, da demokracije ne razumemo prav dobro. Volivci so z abstinenco referenduma jasno pokazali, da jim drugi tir dol visi, pa še tisti, ki so tisti dan dvignili svoj zadek in šli glasovat, so bili proti predlagalcu referenduma in za omenjeni zakon. Kaj bi torej še radi? Koliko takšnih zank se še skriva po pravu, ko lahko vsak pikzigmar minira, kar hoče, pri tem pa mu pomagajo šaljivci vse tja do ustavnega sodišča.
Se pravi, da smo v predvolilnem izrednem stanju, kar smo večinoma tudi takrat, ko volitev ni. Po medijih se že dolgo valjajo dolgi seznami obljub, ki jih posamične stranke ponujajo svojim potencialnim volivcem. Bilo bi pametno, ko bi tudi volivci naredili svoj prioritetni izbor želja in jih servirali kandidatom za sedeže v parlamentu. In poleg želja seveda še obvezno razlago – kako boste pa to dosegli. Kje bo politik, sicer ljubitelj natalitete, vzel 3000 evrov kot darilo za vsakega novorojenčka? Komu bo vzel? Morda zdravnikom, ki so si sicer priborili boljše plače, ne pa tudi boljših razmer? Ali šolnikom, ki so tako dolgo prenapenjali pogajalsko vrv z vlado, da so ostali praznih rok, ker se zdaj pač nimajo s kom pogajati? Policistom? Upokojencem? Kulturnikom?
Po svetu potujejo raznorazne ekipe, ki svetujejo politikom, kako prepričati, pa tudi preslepiti volivce. Zelo pa manjka organiziranega gibanja med volivci, ki bi se zbirali okrog projektov in idej, ne pa okrog starih in novih obrazov ter njihovih puhlic o boljšem življenju. Kaj boste storili, s kom, kdaj in kje boste vzeli, to so vprašanja za predvolilno pomlad. Jih bomo volivci znali zastaviti? Se bo naša kokoška vendarle zbudila in končno otresla znanega reka, da tudi slepa kura zrno najde? In bo koga tudi kljunila po betici?
