Eva je bila prejšnji dan pri frizerju. Urejeno pričesko je opazila tudi Neža. »Eva je lepa ženska,« je rekla in se zagledala v njeno pričesko, hči pa je pozornost s svojih hitro preusmerila na mamine lase. In v speti figi našla kitko, ki so jo Neži spletle zaposlene v domu. »Vam lahko naredimo kako lepo pričesko, karkoli iz vaših las, me prosijo, in potem se igramo.« V tako lepih odnosih je s svetom. Pomirjena. Z žarom v očeh se spominja … še veliko lažje preteklih dogodkov kot tistih pred nedavnim. Kje smo in v katerem času smo se znašle tisto soboto, pesnici Neži ni bilo kaj dosti mar, zanimale so jo zgodbe. In tudi frizer je bil dobra iztočnica. Neža se je spomnila, da je v času, ko je imela dve službi hkrati, eno pri reviji Otrok in družina ter drugo na televiziji, vmes skočila k frizerki in tam kako urico odspala, medtem ko ji je frizerka ljubeče urejala pričesko. »Frizerka je človek, kjer se lahko prisrčno spočiješ in še lepši ven prideš.« Strinjale smo se, kako smo ženske občutljive pri izbiri rok, ki nam urejajo lase, in da biti poklican za to delo ni kar tako.
Samo da se sveti. Neža je popravila volneno odejo, ki jo je sama nakvačkala. Že od nekdaj ima rada pletenine. In še vedno plete. S svojimi lepo urejenimi prsti, ki si jih krasi s kičastimi prstani. Poročnega nosi pa na desnem prstancu. Po svoje, kot po svoje počne še marsikaj drugega. Da je videti tako dobro pri oseminosemdesetih, je očitno treba biti malo samosvoj. In smo se vrnile k prstanom. »Od nekdaj sem imela rada kič. Ti si kot sraka, mi je rekla mama. Vse, kar se sveti, bi odnesla s seboj.« Eva se je spomnila, da je kot deklica strašno rada brskala po maminih šatuljicah, polnih živopisnega okrasja za žensko telo. »Mama je torbice, v katerih je nosila pisalo in papir, klobuke, plet in druge kose oblačil, vedno še dodatno okrasila, dodala kako broško. In to še vedno rada počne.« Ja, pa sploh ni bilo pomembno, da je bilo drago, samo da se je svetilo, jo je dopolnila Neža. »Moja mama je rekla, da sem ciganske sorte, pa sem ji odgovorila, ja, mama, to bi pa vi morala vedeti.« »Mami je bila nezakonska hči. V tistih časih to ni bilo lahko. Še danes si težko predstavljam dvajsetletno dekle, samo ... Takrat pa je bila družba še toliko bolj kritična in nerazumevajoča do mater nezakonskih otrok.«
Devet let pisem. In kako je biti mati Eve Škofič Maurer, klovnese, avtorice številnih knjig za mladino, ki je že pri štirih letih vedela, kaj bo, ko bo velika? Mama Neža jo je namreč tedaj peljala gledat prvo cirkuško predstavo. In ko je punčka tam nekje zgoraj pod šotorsko streho zagledala cirkusante na trapezu, je rekla: »Mami, ko bom velika, bom tudi jaz to delala.« In tako je bilo. Pri 16 je zapustila rodni kraj in šla po cirkuško znanje v Moskvo. Sanjam naproti. Prva Slovenka s tako močno voljo, da ji je to uspelo. Nežina hči.
Se mi je zdelo, da je tudi Evo zanimalo, kaj bo odgovorila njena mama. Neža se je najprej spomnila na tisto manjkajočo luknjo, ki je trajala devet let, ko je Eva študirala v Moskvi. Nista mogli komunicirati toliko, kot bi želeli. Telefonski pogovor med Moskvo in Ljubljano je terjal celo premoženje. Včasih je Nežo povabila k sebi soseda Dora Plestenjak in ji rekla, daj, pokliči jo, sicer pa je bil to čas dolgih pisem. Eva je povedala, da je mami lahko v pismih vse povedala, saj na stvari, ki jih ni brala z največjim veseljem, ni mogla takoj odreagirati. Neža se je spomnila, da je Eva že zgodaj postala samostojna, da je znala poskrbeti zase, tudi zaslužiti. Bila je pač to deklica z močjo, s svojo vizijo, z jekleno voljo. Pri štirinajstih je zbirala dokumente za v Moskvo in se za vse potrebno, pa tega ni bilo malo, dogovarjala sama. Pa se je spet oglasila mama Neža: »Naredila sem izpit. Pošlji mi obleke, mi je napisala iz Moskve.« Kaj drugega je lahko naredila mati, kot da zaupa, saj si je tudi sama dovolila živeti življenje pesnice.
Super si, mami. Kako pa je biti Nežina hči? Kako je bilo, ko je bila osnovnošolka, sem vprašala Evo. »Pri nas se ni čutilo, da je mami pesnica. Razen ko sem prišla enkrat domov iz šole in povedala, da se moram naučiti pesem, ki jo je napisal neki Jani Mauser. In potem sem izvedela, da je ta Jani moja mami, ki je pisala tedaj še pod psevdonimom. Mauser je nastal zato, ker je grdo napisala r in se je Maurer spremenil v Mauser.« Eva se je spomnila vseh vrstic in jih doživeto zrecitirala, na zadnjo kitico pa pozabila, a se je je spomnila mama. In pesem jo je spomnila še na sina Miklavža, vojaškega pilota. Na poseben dan, ko ji je pripravil presenečenje. Prišel je, pozvonil in ji rekel, naj gre z njim do bližnjega travnika, kjer je parkiral helikopter. In potem sta odletela nad vsemi vršaci. »V večnosti ni prostora za vse,« so bile besede, ki so se izrekle. »Pred tremi leti je moj brat Miklavž nepričakovano umrl,« je povedala Eva, mama Neža pa je naredila nekaj požirkov kokakole. Ste dobrega zdravja, sem vprašala pesnico. Ta je pogleda hčer: »Eva, mi sploh kaj fali?« »Nič ti ne fali. Super si, mami.«
Večer in večerja. Večerilo se je. Prijazna strežnica je povabila na večerjo, tako da sva z Evo nekaj časa ostali sami v mamini sobi. Vsak predmet je pričal svojo zgodbo. Med njimi je bila Olgica, nadomestna Nežina punčka, s katero se je igrala, ko je bila še deklica. Olgici je sicer nekoč po nesreči zdrobila noge. Dobila je nove in original bo s številnimi zanimivi Nežinimi predmeti na ogled v njeni rojstni hiši v Polzeli, ki zdaj čaka na obnovo.
Tisti večer je bila na meniju v domu, kjer biva Neža, kranjska klobasa, ki da jo imajo stari ljudje tam radi. Z Evo se nama je zdelo malo nenavadno, saj klobase za večerjo ne teknejo tudi mlajšim želodcem, ampak Neža se ni pa nič pritoževala. Pojedla jo je in še kar je ostalo od kolegice, potem pa spila nekaj požirkov kokakole in stvar je bila urejena, je rekla. »Kar imaš rad, ti ne škoduje.«
Več v Zarji št. 12, 20. 3. 2018.