Seveda smo, takšne reči nas zmeraj spravijo s tira. Nas zanima, kdo sta bila nesrečnika in zakaj sta to storila? To je pa že precej drugačno vprašanje. Morda bi bila anonimna zgodba o tem, kaj se je zares zgodilo, dober razlog za premislek. A da bi z imeni in priimki po neodgovornih medijih trgali na koščke oba nesrečnika, kot se je to zgodilo lani, ko je detomorilka spravila novorojenčka v omaro in končala na psihiatriji – to je nedopustno in necivilizirano.
Raziskave vzrokov za detomore namreč kažejo, da so zmeraj posledica hudih stisk, če ga seveda naredijo matere. Po našem kazenskem zakoniku se šteje za detomor, če mama umori otroka med porodom ali še nekaj ur po njem, ko je še polna hormonov in bi lahko bila potemtakem manj prištevna, ampak za detomor lahko vseeno dobi tri leta zapora. Ženske, ki umorijo novorojenčke, praviloma rodijo same in nosečnost skrivajo, se pravi, da bi težko rekli, da je bil to uboj v afektu. Če seveda ne pobrskaš globlje po medicinski znanosti, kjer veliko piše o porodni depresiji, ki se lahko začne že med nosečnostjo in traja še približno pol leta po porodu. Za njo lahko zbolijo tudi ženskam v srečnem partnerstvu, ki jim nič ne manjka – pa se tu in tam le zgodi, da ubijejo svojega otroka, če bližnji ne zaznajo pravočasno njihovega stanja.
So pa še druge vrste detomori (v nekaterih državah opredeljujejo detomore kot umore dojenčkov do enega leta, recimo v Britaniji), ki jih zagrešijo moški, in teh je v svetu največ. Ubijejo pač neželene otroke, pa tudi takšne, ki niso pravega spola, se pravi deklice. Le ugibamo lahko, kakšna je bila vloga moškega v tej čudni zgodbi na stranišču – je hotel ženski pomagati ali pa jo je prisilil k takšnemu dejanju?
Moraliziranje okrog takšnih dogodkov je odveč, čedalje manj jih je, žal so zmeraj bili in bodo, vedno pa so posledica prekletstva neželenih nosečnosti. Ena najhujših zgodb pri nas se je zgodila pred desetletji v Pomurju, ko je kmetica zakopala kar tri ali štiri novorojenčke v kot ob hlevu. Izkazalo se je, da njen mož ni dovolil, da se zaščiti (da se ne bi vlačila z drugimi), se je pa zverinsko znašal nad njo, če je zanosila, ker sta imela dovolj otrok. Ker on vendar zna paziti in je gotovo spočela s kom drugim. Tako je nesrečnica skrivala svoje nosečnosti in morila novorojenčke, dokler sosedje niso opazili, da ji trebuh raste, otroka pa ni. Te dni je prišla iz Nemčije vest, da so našli v zamrzovalniku trupelci dveh novorojenčkov, žensko je prijavil njen partner, ne ve pa se še, ali sta otroka njegova.
Razglabljanje o tem, da bi ženske neželenega otroka vendar brez problemov lahko oddale v posvojitev, je v tem primeru odveč. Ne gre za to, da otroka nočejo, ampak da nihče na tem svetu ne sme izvedeti, da je sploh kdaj bil. Nekatere, če imajo možnost, detece vendarle zavijejo v odejo, pustijo na kakšnem pragu in se takoj odpeljejo daleč proč, da jih ne bi iskali. Za večino detomorilk pa je samotni porod konec agonije in upanje, da bo morda še vse tako, kot je bilo. Le z večnim sitnarjenjem okrog kontracepcije lahko kaj dosežemo in tudi smo – v Sloveniji se zgodi en detomor na približno dve leti in tudi splavov je veliko manj, kot jih je bilo.
