V petih letih tudi do osemkrat več hrvaških živil na naših policah. Kako si razlagati ta podatek?
Nedvomno je bil odločilni dejavnik sprememba lastništva najboljšega soseda. A ne smemo pozabiti, da smo Hrvatom v zadnjem desetletju prodali tudi dva druga močna igralca, Žito in Drogo Kolinsko. Dejanja imajo pač svoje posledice. To, da je Agrokor preplavil police s hrvaškimi izdelki, je v resnici najbolj normalna stvar na svetu. Vsak lastnik trgovske verige, ki je hkrati lastnik živilskih podjetij, bi to naredil.
Ampak osemkratno povečanje v petih letih se vseeno sliši šokantno veliko.
No, tu gre tudi za tako imenovani statistični efekt, saj smo pred petimi leti uvažali relativno malo hrvaškega blaga. In osemkratno povečanje na zelo nizko osnovo je še vedno dokaj nizko. A trend je vsekakor ekspliciten in skrb vzbujajoč. Zaradi rasti uvoza iz Hrvaške so recimo nekateri slovenski dobavitelji utrpeli tudi do dvajsetodstotni upad prihodkov.
Če ostaneva pri mesu. Med drugim ste opozorili, da so Hrvati njegovi neto uvozniki – kar pomeni, da ga uvažajo, da ga lahko izvažajo k nam …
Seveda, Hrvaška je po pridelavi mesa v globokem deficitu, pa ga kljub temu izvaža. In več kot štirideset odstotkov njihovega izvoza mesa je v Slovenijo. Kar je milo rečeno nenavadno. Gre za poslovni model, po katerem Hrvaška mesnopredelovalna industrija uvaža mesovje iz vse Evrope, ga prepakira in prodaja v povezanih trgovskih sistemih. Največ v Sloveniji in Bosni. Zgradili so izjemno moderen mesnopredelovalni »space shuttle« in organizirali oskrbno verigo, kakršne smo v Sloveniji imeli pred desetletji. Na primer ABC Pomurko ali MIP. Takih nam danes manjka. A sosedov vseeno ne gre preveč občudovati, saj je lastnik tega na koncu bankrotiral. Če se še tako svetlika, je bilo vse očitno vseeno le neracionalno grajenje sanj.
Kaj se bo zdaj zgodilo z Mercatorjem? Kakšno prihodnost si lahko obeta?
Nihče ne ve. Če nič drugega, podjetje vsaj ni več obremenjeno z neposredno agonijo bivših lastnikov. Ki so s forsiranjem hrvaškega blaga skušali sanirati lastni finančni požar. Tega brutalnega pritiska na Mercatorjeve police v prihodnje ne bo tako veliko. V mesecih po prevzemu je Mercator pač doživel upad ugleda med kupci. Slovenci preprosto nimamo velikih simpatij do poplave hrvaških izdelkov, z izjemo nekaj ikoničnih znamk. Pa še nekaj je treba povedati.
Da?
Mercator načeloma sicer še vedno ščiti dogovor, ki ga je Agrokor ob prevzemu moral skleniti z bankami. Torej da tarčnega podjetja ne bo izčrpaval. A pri bankah so tovrstni dogovori bolj lahke sape.
Torej lahko dogovor kadarkoli spremenijo, če bodo zaslutile, da so zaradi tega za nekaj evrov na boljšem.
Če banke uzrejo kako kolektivno korist, je to povsem mogoče. Na tej ravni se sporazume rado izniči zelo lahkotno in brez skrbi za posledice tam globoko spodaj na terenu. Slovenska politika sicer razvija neke misli, da bi Mercator ponovno prevzel slovenski kapital …
Saj prav to sem vas tudi hotel vprašati. Bi bilo smiselno, da postane Mercator spet slovenski?
Oh, slovensko lastništvo tako pomembnega sistema bi bilo gotovo krasna pridobitev. Tudi zbrati sredstva za odkup morda ne bi bila najtežja reč na svetu. Odvisno pač od cene. A ključno vprašanje je, kaj bomo z Mercatorjem potem storili. Neprimerno lažje je Mercator kupiti kot pa ga potem narediti spet profitabilnega. Bitka na trgu na drobno je namreč srdita.
Kje se to najbolj kaže?
V agresivnosti konkurence, še očitneje pa pri promociji, torej oglaševanju. Trgovci globalno niso še nikoli tako intenzivno komunicirali s kupci kot danes. Njihovi marketinški budžeti niso bili še nikoli večji. Ta pojav ekstremnega oglaševanja je globalen. Obenem pa še nikoli nismo videli tako širokega in agresivnega oglaševanja vseh mogočih neresnic.
Katere bi bile najpogostejše?
Najpogosteje se zavaja glede porekla blaga. Pri tem je postalo nekaj najbolj normalnega, da trgovci mehko zavajajo, netransparentno komunicirajo … Ko poročajo o deležu slovenskega blaga na policah, uvoznika, ki je registriran v Sloveniji, preprosto štejejo med slovenske dobavitelje. In tako z lažjo povečujejo deleže slovenskega blaga. Ali pa to, kako v ospredje porivajo pocukrane mikrozgodbe o prijaznosti do domačih zagonskih podjetij. To so projekti za imidž: trgovci polirajo svoj ugled, o glavni strugi svoje ponudbe pa raje molčijo, saj praviloma delajo ravno nasprotno. Trgovske verige se bahajo z zgoraj opisanimi dekorativnimi malenkostmi, police pa trpajo s precej ušivo robo brez skrbi za poreklo. Ponavljam, to je globalni fenomen. Vsepovsod je tako.
V kolikšnem obsegu tuje verige sploh vključujejo slovenske izdelke? Kaj pravijo krovne statistike?
Zares zanesljivega podatka preprosto ni. V resnici vedo le sami trgovci, pa še oni bolj na približno. Sicer vsi gladijo svoj ugled in nam povedo za prav vsak gram prodanega blaga s slovenskim poreklom. A ne pozabimo: pod »slovensko« se lahko štejejo tudi izdelki kakega uvoznega podjetja iz Slovenije.
Izjavili ste, da smo Slovenci suverenost na prehranskem področju že izgubili. Kaj ste mislili s temi zloveščimi besedami?
Da na našem živilskem trgu tempo igre s količino redkokje še narekuje slovenski ponudnik. To ima zelo konkretne in negativne posledice. Ne samo na ponudbo v trgovinah, temveč tudi na slovenske javne zavode. V naše šole, vrtce, bolnišnice in domove za ostarele pride recimo zelo malo slovenskega mesa. Da ne govorim o gostinstvu in hotelirstvu! Ta sektor je pač zelo občutljiv za cene, obenem pa z lahkoto zakrije poreklo. Če se kdo zunaj sprašuje, kam vendar izginjajo razne čudne zaloge tujih dobaviteljev … No, na meniju preštevilnih slovenskih javnih zavodov, bistrojev in restavracij z lahkoto najdejo svoje mesto.
Kolikor razumem, obstaja zelo dober razlog, zakaj je slovensko meso dražje. Prav na zadnjo plat so me vrgli izsledki redne raziskave Evropske agencije za zdravila. Bi bilo sploh mogoče, da slovenski kmet v živinoreji porabi 25 miligramov antibiotikov na populacijsko enoto, Španija pa nepredstavljivih 400?
Po omenjeni raziskavi manj antibiotikov od nas pri reji živine porabita samo Finska in Švedska. Avstrija jih porabi dvakrat toliko kot Slovenija, Hrvaška štirikrat, Italija dvanajstkrat, Španija šestnajstkrat.
To je radikalen, skoraj nepojmljiv razkorak …
Precej, ja.
Več v Zarji št. 5, 30. 1. 2018.
