Pristojna ministrica, ki ji očitajo, da za izboljšanje položaja socialno ogroženih ni storila dovolj, je padla v nemilost celo pri lastni vladi – ker predloga ni uskladila z njo. A pustimo predvolilni harakiri SMC, naj je še tako nerazumljiv. Če gre namreč zaupati izračunu Dela, bi država z dvigom minimalne plače zaradi nove pokojninske zakonodaje dobila bistveno več kot zdaj, delavec pa tako rekoč drobiž.
Pol države se torej na pragu največje stavke prereka zaradi piškavih, ušivih 25 evrov na mesec za najbolj podplačane. Veste, kaj lahko kupiš za ta denar. Če v najcenejšem diskontu natančno odmerjaš število jogurtov in grame makaronov, je mogoče omembe vredno. Ljudem z minimalno plačo zagotovo, saj jim vsak evro prav pride, pol meseca pa lahko hujšajo, da s to miloščino preživijo. Minimalna plača bi se povečala na 638 evrov, za mišjo dlako čez palec preračunanega praga revščine. Si predstavljate veselje snažilke (ali kuharice, hišnika, vseh iz sramotno podplačanega razreda J), ki bodo s tem predvolilnim darilom, kot očitajo Mrakovi, lahko enkrat izpustili prehranski paket na Rdečem križu? Dovolj smo se naposlušali o redno zaposlenih pod pragom revščine!
Ob nezaslišano visokih zneskih plač vodilnih, funkcionarjev in direktoric raznih državnih skladov padamo v omedlevico, pri ljudeh, ki skrbijo za dobršen del delovanja družbe, pa barantamo za cente. In vsakič, ko se drobtinam od gospodarske rasti skuša približati najnižja kasta, se zvrsti rafal očitkov o prenizki produktivnosti, premajhni dodani vrednosti, ekonomisti prinašajo izračune in mrko odkimavajo, ob kakšni drugi priložnosti pa se brez sramu optimistično trkajo po prsih, češ kako nam raste gospodarstvo. Kar v barbarskem kapitalizmu seveda prinaša koristi le eliti, snažilka ne bo nikoli imela nič od nje.
A krize je za nekaj časa nepreklicno konec in tega ni mogoče skriti. Podjetniki glasno zahtevajo nazaj predkrizne davke in javnofinančno uravnoteženo družbo (čeprav pozabijo povedati, kaj si pod tem predstavljajo, a stavke kajpak ne podpirajo in tudi ob predlaganem dvigu minimalne plače so dobili napad besnila). Hočejo še razbremenitev 13. in 14. plače (a to tudi obstaja, se čudijo snažilke, vzgojiteljice) in aktivno migrantsko politiko (kar si zlahka predstavljamo kot še večji uvoz cenene delovne sile namesto domače, ki jo čez severno mejo dvakrat bolje plačajo). Kot lahko berete stran naprej, naše plače še za hrvaške medicinske sestre niso več dovolj dobre. Akrapovič, tisti naš gospodarski guru, ki spet ni pozabil dodati, da bi bilo dobro v javnem sektorju koga odpustiti, je pozabil, da v podplačanih in osiromašenih poklicih ni več niti dovolj tistih, ki bi opravili vse delo, kaj šele da bi imeli koga odpustiti. Zaposleni zbolevajo od pregorelosti. Uradništvo in politični nameščenci pa so seveda zaščiteni kot »naši« na večnih, tik pred koncem mandata ustanovljenih položajih.
Pomudimo se za hip pri prenizki dodani vrednosti na zaposlenega, najnatančnejšem kazalcu uspešnosti gospodarstva. Dobimo jo tako, da od čistih prihodkov odštejemo stroške, kar delimo s številom zaposlenih. A nanjo je mogoče vplivati z zmanjšanjem napak v proizvodnji, z boljšo organizacijo, cenejšo nabavo in tako naprej, ne le s ponižujočim plačilom. Dr. Marko Kos je dolgo opozarjal, da je nizka dodana vrednost posledica tehnološke zaostalosti podjetij, njen dvig pa predvsem naloga podjetnikov. Prav tistih torej, ki si brez sramu izplačujejo nagrade za uspešnost, oporekajo pa pravici do dostojnega plačila.
Pa saj najslabše plačani dobijo še socialno pomoč, subvencionirana kosila in tako naprej, porečejo. Saj, in nalepko revežev. Če bi namesto tega za garanje dobili pošteno plačilo, bi država pobrala več prispevkov, DDV-ja in davkov, socialno pomoč pa prihranila. In ljudje bi ob občutku, da lahko dostojno preživijo in ne le životarijo, spet dobili veselje do dela, zaupanje v državo in vero v prihodnost. Vse, na čemer temelji uspešna družba.
