Nekdanji ragbist, nato kikbokser, zdaj pa marljiv kmetovalec in kuhar Bojan je ob vstopu v šov tehtal 176,6 kilograma, na tehtanju v finalni oddaji pa »le« še 102,2. »S čezmerno težo sem se boril, odkar pomnim. Zadnja leta pa so mi stvari ušle izpod nadzora. Kilograme sem si pridelal predvsem s sladkimi mehurčkastimi pijačami ter nezdravim načinom življenja in prehranjevanja. Zelenjave se skorajda nisem pritaknil, ravno tako sem se bolj malo gibal. Vsakič, ko sem v neznanem okolju sedel na kakšen stol, sem moral najprej preveriti, ali bo zdržal mojo težo, saj se mi je velikokrat zgodilo, da se je stol pod mano zrušil in sem zgrmel po tleh,« je bil iskren Bojan, ki je v šovu videl edino možnost za izgubo kilogramov. »Hudičevo trdo smo garali, preko meja svojih zmožnosti, le malo jedli. Hudo je bilo med nedavnimi prazniki, saj so nas ven spustili pred božičem, ki je poleg novega leta najbolj problematičen, kar se tiče hrane in alkohola, a sem zdržal, saj sem vedel, da moram biti za finale na začetku januarja kar se da dobro pripravljen. Tako sem za novo leto namesto običajnih požrtij pojedel le eno sarmo in nazdravil z 0,3 dl penine, saj nisem hotel že takoj pokvariti sanjskega rezultata večmesečnega garanja. Beseda disciplina je zame dobila čisto novo dimenzijo,« je povedal Bojan, ki namerava storiti vse, da se mu kilogrami ne bodo več vrnili. »Zdaj takoj, ko kaj pojem, preračunam energijsko vrednost in temu prilagodim potrebno količino gibanja, da to pokurim. Dneve začenjam z vzpenjanjem v hrib, kamor prej nisem mogel,« je še navrgel, hvaležen trenerjema Janu Kovačiču in Nataši Gorenc.

Bila je naivna. »Nikoli nisem prav dolgo zdržala pri miru. Starša sta me s sestro in bratoma ves čas spodbujala h gibanju. Pridobljene navade sem ohranila tudi v odraslosti in jih prenesla na svoje otroke. Še danes, kadar mi je težko, grem v fitnes ali na kakšen hrib. Domov vedno pridem z jasno glavo,« pa je povedala 44-letna Nataša, ki je dolgo trenirala atletiko, nato pa so prišli na vrsto drugi »športi« – življenje v tujini in predvsem ukvarjanje s tremi otroki. Po ločitvi se je dolgo pobirala, a tudi čez to se je pregrizla s športom in jeseni pristala še v šovu.

»Vanj sem vstopila kot trenerka, malo pa sem bila tudi naivna. Predstavljala sem si, da bom s tekmovalci delala tako kot pri sebi in s svojimi varovanci. Hitro sem se začela učiti in prilagajati formatu oddaje – šovu, kjer je bilo treba seveda vse podrediti gledanosti. Zato sem na televiziji včasih izpadla drugače kot v resničnem življenju. Pri televiziji vedno vzamejo najbolj dramatične trenutke. Gledalcem se zdi preprosto, ne zavedajo se, koliko vložka in načrtnega dela cele ekipe je bilo potrebnih za tistih nekaj minut, ki so jih videli. V program je šlo precej grdih trenutkov, a ozadje ni bilo vedno tako. Zaradi šova sem postala močnejša. Ko se človek enkrat izpostavi javnosti, ni poti nazaj. Ko so v produkciji spraševali, kdo je prijaznejši in kdo strog, se Jan ni videl kot 'bad guy'. Sama sem neposredna, prisegam na čiste račune, tudi neprijetne stvari povem naravnost in imam raje prvo kot zadnjo zamero. Zato sem bila videti strožja, tečna in včasih nepopustljiva.« 

Pod pritiski. Skozi tedne in mesece v šovu se je ob pritiskih utrdila. »Tekmovalci so vedeli, da jih bodo gledali na televiziji, in so to tudi izkoristili. Kadar jim je bilo težko, so znali tudi izsiljevati, počeli so marsikaj. Skupine so bile sestavljene, moja je bila že na začetku v osnovi veliko slabša in šibkejša, zato so bili takšni tudi rezultati. Imela sem najstarejšo članico in najmočnejšega Aleša. Morala sem biti močna in ne popustiti pod pritiski tekmovalcev ter javnosti,« je razložila trenerka, ki je pri zgodbah debelejših ljudi precej neprizanesljiva.

»Nekateri se izgovarjajo na težke preizkušnje v življenju, travme in kopico slabega, kar so morali prestati. Le kje pa je rečeno, da je bilo vitkim ljudem to prihranjeno? Razen pri Mojci, ki se je želela znebiti kilogramov, da bi zanosila, sem med kandidati videla veliko neiskrenosti. Ljudje si nekaj želijo, a se ne potrudijo dovolj, da bi to dosegli. Rada imam ljudi, hudo mi je za vsakega. Velikokrat sem jokala, ko mi je kdo razlagal svojo življenjsko zgodbo. Vendar težkih situacij ne gre izkoriščati.  Lahko je nekdo suh, pa ima še težjo zgodbo. Ne maram, da se ljudje smilijo sami sebi, potem še obrekujejo in ne naredijo nič. Meni se bolj smilijo, ker so prišli do tako alarmantne stopnje, ko sta bila zaradi njihove nedejavnosti dejansko ogrožena njihovo zdravje in življenje.«

Poberi se, ko ti je najhuje. Od tekmovalcev v njeni skupini se ji zdi, da bo Robi zdržal, Aleš tudi (kilograme je izgubljal že pred šovom) in morda še kdo. Toda le tisti, ki so se v šovu navzeli novega, zdravega življenjskega sloga. Hrana je le del, ni največje zlo. »Pri hrani se pregrešijo tudi tisti, ki nimajo težav s kilogrami, a to potem nekako uredijo z gibanjem; avtomatsko so bolj pridni – gredo teč, na Šmarno goro, sprehod po Rožniku ali kaj podobnega. Tudi pet ali deset kilogramov presežka ni problem, če je človek aktiven. Če bodo tekmovalci trenirali vsak dan, jim bodo na novo pridobljene postave ostale. Bolj kot kilogrami je pomemben življenjski slog. Ni treba imeti idealne teže, da se dobro počutiš v svoji koži. Toda tekmovalci ob vstopu v šov niso zmogli narediti osnovnih življenjskih stvari – denimo iti na stranišče ali si zavezati čevljev. Ždeli so doma, večinoma brezposelni, se basali z visokokalorično hrano in gledali telenovele.« Tudi njej so se dogajale težke stvari. Toda življenje je treba živeti takšno, kot je, se sproti spopadati s preizkušnjami, ki ti jih prinaša.

»Sama sem imela vse: od ljubezni, otrok, do ločitve in bolečega pobiranja po njej, saj sem mislila, da bom s človekom, s katerim sem iz velike ljubezni imela tri otroke, ostala za vedno. A ni bilo tako. Ko sem treščila, se je bilo treba pobrati. Vedno pa sem iskrena in pokažem čustva. V vseh teh letih se še nisem naučila zavarovati,« je povedala Nataša. Tudi z otroki je prestala marsikaj: s prvim, srednješolcem Domnom, ki je tudi nadarjen košarkar, je bilo vse v redu. Srednja hči Tjaša, pridna plesalka pri Mojci Horvat, pa je imela ob rojstvu neutropenijo, bolezen, zaradi katere ni imela levkocitov. Dolgo sta bili na neonatalnem oddelku pediatrične klinike. »Dojila sem jo in jokala. Zdravniki so mi rekli, da je diagnoza huda in da se ji stanje ne bo izboljšalo. Da je bilo še bolj zapleteno, smo takrat živeli v Italiji in sem Tjašo še dolgo vozila v Ljubljano na testiranja. Zgodil se je pravi čudež, ko so mi nekega dne povedali, da je moja hči ozdravela.« Najmlajši sin se je rodil v Atenah in kmalu staknil neko bakterijo, zaradi nje je skoraj umrl. »Spominjam se, kako sem se sredi največje prometne gneče v Atenah zlomila in rotila boga, naj pomaga ozdraveti mojemu sinu. V bolnišnici sem videla najrazličnejše starše in njihove bolne otroke. Zavedela sem se, kako majhni smo v resnici in blagoslovljeni, da smo zdravi. To sem hotela položiti tekmovalcem na dušo. Da ne glede na to, kaj hudega nas je doletelo, nimamo opravičila, da ne naredimo tistega, kar moramo,« je bila odločna Nataša, ki se zadnja štiri leta kot mama samohranilka spopada s tremi najstniki.

»Luštni otroci so, uspelo mi jih je usmeriti v šport, kar se mi zdi najbolj zdrava osnova in dobra odskočna deska, vendar je velikokrat težko, ko moraš biti tisti, ki boža, in tisti, ki odločno zahteva ter prepoveduje v eni osebi.« Nikoli jim ne zmanjka vprašanj, zakaj bodo potrebovali stvari, ki se jih učijo v šoli, ali jih je ona potrebovala. Polaga jim na srce, da se jih morajo naučiti zaradi širine. Sama je rasla s športom in se zaveda, da te lahko ena napačna odločitev ali poškodba zaznamuje za vse življenje. »Govorim jim, da je šola osnova, polagam jim na srce, da ni treba, da briljirajo pri vseh predmetih, zahtevam pa, da naj se bolj posvetijo tistim, ki jih imajo radi. Odločno pa se borim proti temu, da bi bili brihtni in leni, ne glede na to, da so moji otroci.« Nataša se torej zdaj posveča predvsem otrokom in delu, a verjame, da bo prišel čas tudi zanjo in za njeno novo ljubezen. Da ji bo spet lepo tudi na tem področju. Za zdaj pa je v dobrem odnosu z otroki in s svojim telesom.

Več v Zarji št. 4, 23. 1. 2018.