Ženske te dni kar pogostokrat postavljamo druga drugi takšna vprašanja, pa ne bi rekla, da smo doslej o tem molčale. Smo si že sproti povedale, kako si je ta ali oni kreten prizadeval, da bi po kratkem postopku prišel do porcije seksa, ni nujno, da ravno v postelji na svilenih rjuhah, tudi kakšen oduren fotelj ali pa pisalna miza bi lahko bila primerna podlaga. Nekaterim do spolnosti morda sploh ni bilo, uživali so, ker smo bile prestrašene, užaljene in pretresene. Val obtožb o spolnem nasilju, ki je iz Hollywooda pljusknil čez ocean, je povzročil pravi cunami ženskih tozadevnih izpovedi in zdaj doživel tudi evropski protinapad – francoska igralka Catherine Deneuve je skupaj s stotimi francoskimi znanimi ženskami vseh sort izobrazbe v Le Mondu objavila pismo, v katerem pravijo, da je šla vsa stvar predaleč. Na kratko, posilstvo je seveda kriminal, toda vsak dotik kolena, ukraden poljub ali povabilo na »delovno večerjo« to vsekakor ni, pravijo. In da javno obtoženi in medijsko linčani moški nimajo možnosti, da bi se branili. Lahko pričakujemo, da se bodo zdaj feministke zlasale med seboj glede tega, »kaj je zapeljevanje, kaj pa nadlegovanje«? Možje po medijih pa tudi za šankom obupujejo, češ da ne vedo več, kaj bodo dame razumele kot nedolžen flirt (ki se bo morda razvil v kaj lepega), kaj pa bodo občutile kot nadlegovanje. Navsezadnje tudi ženske nadlegujejo, kajne, še posebej če so šefinje?
Dajte no, nekaj razlik je pa le. Če poslanec ob dveh zjutraj v hotelu trka na vrata prevajalke in jo s steklenico šampanjca v roki roti, naj mu odpre, ker bi rad aspirin, vidite – to je nadlegovanje. Odprla mu je, ker se je trkanje sčasoma prelevilo v razbijanje, mu povedala nekaj precej nevljudnih in ga poslala po tableto na recepcijo. Ko sem bila še zelo mlada novinarka, me je nenehno nadlegoval lokalni politik, izogibala sem se ga kot hudič križa, zmeraj pa se to ni posrečilo. Nekoč sem mu na velikem sprejemu, kjer me je pred drugimi spraševal, kdaj lahko pride na intimno kavo, zabrusila, da on k meni ne more, lahko pa pridem jaz k njemu. Vsi so se zakrohotali, saj so poznali njegovo (upravičeno) ljubosumno ženo, in tip se je v hipu streznil. Ko sem prišla naslednje jutro v službo, je šef že vedel za incident, zasmejal se je in rekel: »Bravo, dobro si ga!« Razumete, kaj vam pripovedujem? Prevajalka ni bila v ničemer odvisna od poslanca in ga je lahko napodila, meni politik, čeprav je bil vpliven, ni mogel nič, ker sem imela zaslombo v redakciji, kaj pa ženske, ki so od svojih nadlegovalcev odvisne? Recimo mlade hollywoodske igralke, ki bodo kljub nespornemu talentu morda ostale vse življenje natakarice, če bodo pregrobo zavračale mače, ki se poigravajo z njihovo usodo? Ali pa ženske različnih poklicev, ki so v vsem odvisne od volje svojega šefa in službe preprosto ne morejo in ne smejo zapraviti? Tudi direktorice očitno niso varne pred nadlegovanjem, ravnokar je ena od njih, Astrid Prašnikar, iztožila odškodnino od rektorja koprske univerze. Stroške pravde je morala kriti sama, njegovega odvetnika pa je plačala univerza. Je torej jasno, zakaj tako malo zadev pride pred obličje pravice? Pa nikar ne recite, da trkanje na vrata in vabila na kavo z jasno konotacijo pravzaprav sploh niso nasilje. Niso do trenutka, ko lahko brez škode rečeš ne in dodaš še kakšen »marš«. Odpenjanje hlač, trganje obleke s predmeta poželenja in masturbiranje v prisotnosti prestrašene žrtve (o tem so pričale igralke) so samo naslednja stopnja nasilja.
Flirtanje so spogledovanje, naklonjenost, drobne pozornosti in predvsem potrpežljivo čakanje na odziv, pozitiven ali pa tudi ne. Vsekakor pa se oba ali obe spuščata v razmerje po svoji volji in željah. Nadlegovanje se od tega, dragi gospodje in gospe, zelo razlikuje. Bodite pripravljeni, da boste o tem še veliko slišali. Tudi še zmeraj lepa Catherine že dobiva javne odzive in mnogi ji nikakor niso všeč.
