Kaj sploh je vipasana? Zanjo pravijo, da je kraljica meditacij. Na slovenski spletni strani vipasane med drugim lahko preberemo, da pomeni videti stvari take, kot so, in ne take, kot si jih mi želimo videti, kar počne večina ljudi. To je ena najstarejših indijskih meditacijskih tehnik. Ponovno jo je, pred več kot 2500 leti, odkril Gautama Buda. Poučeval jo je kot univerzalno zdravilo za težave oziroma kot umetnost življenja. Vipasana je pot samopreobrazbe s pomočjo samoopazovanja. Osredotoča se na globoko povezanost uma in telesa, ki jo lahko izkusimo z discipliniranim opazovanjem fizičnih občutkov v telesu in ima za posledico uravnoteženost, srečo ter ljubezen in sočutje do drugih. Cilj te meditacije je pozdraviti človeško trpljenje. Vipasana, kot jo uči H. N. Goenka, naj bi se po liniji učiteljev prenašala vse od Bude naprej.
Brez razvrata. Na spletu sem izpolnila obsežen formular in ga poslala v center Dhammalaya v Kolhapurju. Sporočili so mi, da bom pravočasno dobila potrditev, ali sem sprejeta. Ne vem, od česa je odvisno, ali te sprejmejo. V formularju te sprašujejo po psihični kondiciji. Zdaj, ko sem tečaj opravila, vem, zakaj. Ta ni za tiste, ki imajo psihične težave. Je prenaporno. Strinjati se moraš tudi z moralnim kodeksom, ki zapoveduje, da v času bivanja tam ne boš ubijal, lagal, pil alkohola ali jemal drog. Zapovedan je tudi popoln celibat. Organizatorji opozarjajo, da moraš tekoče govoriti angleško, saj so vsa navodila za meditacijo v tem jeziku ali v hindujščini. Potrdila sem torej, da se strinjam s pogoji, in čakala. In približno teden dni pred začetkom tečaja sem le dočakala pismo, da sem sprejeta.
Organizacija, da te kap! Z Diano in Ekaterino, ki sem ju spoznala na poti, smo v Kolhapurju najele rikšo, in ta nas je odpeljala v 24 kilometrov oddaljeni center Dhammalaya, čudovito lep kompleks, ampak po indijsko zanemarjen. Na prvi pogled je bleščeč, ko pa pogledaš od blizu, vidiš, da povsod nekaj manjka, stvari niso dokončane, neprestano kaj odpada, ogromno je prahu. Ob prihodu so nas pričakali prostovoljci. Še enkrat smo morali izpolniti vprašalnik, fotografirali so nas, oddati smo morali potne liste, denar in mobilne telefone, te so jih spravili pod ključ. Oddati je bilo treba tudi knjige in zvezke, skratka vse, kar bi nas lahko med tečajem zmotilo. Dobili smo rjuhe in odeje. Bilo nas je okoli sto udeležencev, velika večina Indijcev, tujcev nas je bila le peščica. Meditacijski center je ločen na moški in ženski del. Vse poteka po strogo ustaljenem redu in urniku. Odstopanj ni! Prosila sem za sobo, v kateri bi bila sama, in jo po manjšem pregovarjanju tudi dobila. Prostovoljec najprej ni bil navdušen nad tem, da bi bila sama, rekoč, da imam sladkorno in potrebujem sostanovalko, ki bo pazila name. Razložila sem, da sama čisto dobro obvladujem svojo bolezen. In je, nerad, popustil. Moram pa povedati, da so me prostovoljke ves tečaj imele na očeh in neprestano šepetaje spraševale, ali potrebujem več hrane. Sploh niso razumeli, da je zame dobro, da jem manj in ne več!
Tečaj je zastonj, pričakuje pa se donacija. Duhovni učitelj Satya Narayan Goenka, v Mjanmaru rojen Indijec, ki je leta 2013 umrl v starosti 89 let, je naučil vipasane na stotisoče ljudi. Tudi veliko najhujših kriminalcev po indijskih zaporih je naučil te tehnike, ki zelo pomaga pri obvladovanju čustev. Za vse, kar je dobrega naredil s svojim učenjem, je prejel vrsto indijskih državnih nagrad. Njegov duh je še vedno prisoten po več kot 40 meditacijskih centrih, ki so po vsej Indiji in tudi po svetu. Vsak dan se odpirajo novi. Goenka, ki je bil tudi izvrsten poslovnež, je odločil, da bodo tečaji vipasane brezplačni, udeležencem pa je priporočil, naj dajo donacijo, da bodo lahko tudi tisti za njimi obiskovali tečaje brezplačno.
Glasna tišina. Ob osmih zvečer, po namestitvi, večerji in razlagi pravil je nastopila zapovedana tišina in trajala vseh deset dni. Prepovedani so bili tudi vsi očesni kontakti, nobenih dotikov ni smelo biti med udeleženkami. Določeni sta bili dve prostovoljki, starejši študentki, tisti, ki sta že vsaj enkrat opravili desetdnevni tečaj, in nanju smo se lahko obrnili, če je bila potreba. Ti pogovori so morali potekati stran od meditacijske hale, šepetaje. Poslovila sem se od svojih ruskih deklet, utihnila in začela meditacijsko odisejado. Za marsikoga od udeležencev je bila ta zapovedana tišina zelo težka naloga. Vsi, ki smo bili že kdaj dljev tišini, namreč dobro vemo, da je tišina velikokrat zelo glasna, saj na površje prinese veliko frustracij in stisk. Ker jih ne moremo podeliti z nikomer, smo prisiljeni ostati sami z njimi. In prav to je zdravilnost te tišine. Da se »pretolčeš« skozi, ozavestiš in predelaš. Mine, kot čisto vse na tem svetu. Zavedanje tega nenehnega spreminjanja in minevanja je tudi eno glavnih učenj vipasane.
Goenka za vedno. Meditacijska dvorana je bila prijeten prostor, opremljen z blazinami in s stoli za tiste, ki niso vajene sedenja na tleh. Bilo nas je okoli 45 žensk, največ Indijk, te so vse po vrsti nosile sarije ali čuridade (indijsko tradicionalno oblačilo, tunika in hlače), peščica tujk pa nas je bila oblečena po kodeksu, ki zahteva pokrita ramena in dolge hlače ali krilo. V dvorani nas je pričakala tudi gospa Milan, pomožna učiteljica, v »zunanjem« življenju pa profesorica na univerzi. Šele med tečajem sem ugotovila, da ti pomožni učitelji sicer odgovarjajo na vprašanja (zelo po tiho, ob določenem času in zelo na hitro), vsi njihovi odgovori pa se začnejo s: spoštovani guru Goenka je o tem rekel ... Vsa navodila namreč udeleženci še vedno dobivajo direktno od učitelja Goenke na cedejih, ki jih predvajajo po televizijskem zaslonu ali projicirajo na zid. Moram priznati, da me je to malo vrglo iz tira. Nekako se nisem počutila dobro, da me tehniko poučuje mrtev učitelj. To se mi je zdelo, no, precej bizarno. Vsak večer smo na zaslonih poslušali mojstrovo predavanje, dolgo eno uro. Za lahko noč tako rekoč.
Zvoki vipasane. Prve tri dni ostriš svoj um tako, da cele dneve spremljaš svoj dih. Potem začneš opazovati občutke, ki se pojavljajo ob tem, na majhnem koščku telesa okoli ust, nosu in čela. Kasneje razširiš opazovanje na vse dele telesa, košček za koščkom. Zelo hitro ugotoviš, da se občutki spreminjajo iz trenutka v trenutek, opaziš, da ima vsaka tvoja misel takojšen odziv v telesnem občutku. Moj um je potreboval kar precej časa, da se je umiril in začel sodelovati. Največji problem, ki sem ga imela prve tri dni, pa ni bilo to, da sem morala presedeti mnogo ur v meditaciji, ampak to, da sem prvič v življenju meditirala v velikem »šundru«. Indijska kultura je res zelo drugačna od evropske, in to, kar je tam čisto normalno, se nam Evropejcem zdi nekaj nezaslišanega! Moje meditacijske kolegice so namreč ves dan glasno rigale, »kupčke so podirale« po vsakem obroku in skoraj bi rekla, da so tekmovale, katera bo glasnejša pri tem opravilu. Vsevprek so pokašljevale, čeprav večina ni bila prehlajena (kašelj in velika zaspanost sta znak odpora pri marsikaterem duhovnem početju), med nami je bila gospa, hud astmatik, in je, reva uboga, neprestano »piskala«, sem ter tja pa je bilo celo slišati, kako je kakšna glasno »spustila golobčka«. Meni pa se je od vseh teh zvokov mešalo! Tretji dan sem zelo »v rokavicah« razložila gospe Milan, da v takem »šundru« žal ne zmorem meditirati. Dovolila mi je, da dokler ne dobim svoje meditacijske celice, lahko zjutraj meditiram v svoji sobi. Kar sem hvaležno sprejela.
Več v Zarji št. 3, 16. 1. 2018.
