Nič čudnega, da je megla, in nič čudnega ni, če se vam iz megle le bežno prikazuje vzklik iz naslova, namenoma zapisan v originalu. Stvar je res hecna, celo nenavadna. To je vzkliknil z mnogo preroškosti v sebi prastari, neskončni frajer teh prostorov, največji frajer, ki se je kdajkoli zgodil tod okoli (ljubi Jezus se je na srečo rodil še precej pred Brozom precej južneje od tod), Josip Broz. To je vzkliknil še čisto na začetku svoje politične poti, a je ta revolucionarni vzklik ostal kot ena njegovih najbolj tipičnih verbalnih zapuščin. Josip Broz, politično lepilo nekaterih najbolj nemogočih južnoslovanskih narodov, je bil za dobro vago pol Hrvat (po očetu), pol Slovenec (po mami). To se velja spomniti že na začetku tega najnovejšega hrvaško-slovenskega megasranja, kjer je brez slehernega dvoma zanj zaslužna očetovska rodovna linija, hrvaški del genov. Tu je tipična, nemogoča, arhaična agresivnost obrnjena navzven, medtem ko je slovenska, materina porcija genov usmerjena navznoter in se kaže v nemogočih medsebojnih špetirih, osiranju, netolerantnosti, privoščljivosti in drugih lepih lastnosti, ki krasijo drugo, slovensko Brozovo polovico. Ampak za tole, kar se nam bo še lep čas in najbrž sčasoma v še zelo povečani intenzivnosti dogajalo na severnih obronkih brdovitega Balkana, je, kot rečeno, kriva očetova linija, in tu ni kaj.
Najhuje od vsega seveda je, da živ krst ne ve, kako dolgo se bo vse skupaj vleklo, lahko da kar do sodnega dne, in v kaj vse se bo še stopnjevalo. Zato je nasvet številka ena danes na tem mestu in še daleč naprej v prihodnost: dobre živce, dragi slovenski narod! Živce kot špricar. Na srečo imamo odlična štajerska vina in njim bližnje mineralne vode in bomo pač žlampali tovrstno pijačo ter poskušali čim bolj ohraniti hladno kri.
Nasvet številka dve pa je: gre za problem, ki je od a do ž tipičen evropski problem, se pravi problem Evropske unije, ki ga ima reševati Bruselj in nihče drug. Slovenija je začetek tega skrajno hrupnega oratorija zastavila dobro: ne gre samo za ciplje, ampak, kot rečeno, tudi za tipičen problem Unije, in kuhajo in skuhajo naj ga, prosim, tam. Predvsem, a ne samo zato, ker je haaško sodišče doma v Haagu in natanko vemo, kje in kaj je to in kakšen status imajo njegove odločitve. Potrebovali bomo neskončno močne živce, a ni druge, in dodatna smola je, da je pred nami še okroglih pet mesecev predvolilnih časov z vsemi iracionalnostmi in egoizmi, ki jih lahko že zlahka predvidimo. In ker bo tudi z Evropsko unijo, še posebej na začetku, velik križ ignoranca, ki se že prikrižuje, hočem reči prikazuje: Evropa se za uvod v glavnem še vedno dela, kot da tega, kar se dogaja med nami in Hrvati, ne sliši in ne vidi dobro, čeprav je Junckerju potihoma vse že kristalno jasno. Nekaj malega je sicer že začel migati, sklical je prvi sestanek z obema balkanskima šefoma, a v glavnem naj bi še vedno veljalo, da gre za problemček med sosedama, ki naj ga sosedi raje rešita sami, ker sploh ni nič posebnega in k temu sami to najbolje znata. In kar dolgo bo trajalo, da se bodo fantje in punce iz Bruslja, pa ne samo od tam, zresnili in zastavili hud problem tako, kot je edino treba. Pri tem potihoma seveda natanko vedo, da za začetek predvsem tudi sami pojma nimajo, kaj storiti. Enako nebogljene se počutijo kot vsi drugi in žal imajo ta čas daleč najboljše živce največji krivci, Hrvati, ki so jim agresivni pristopi tako rekoč vgrajeni v gene in takšne situacije izvrstno obvladajo. Ampak glede na to, da je v Uniji in okoli nje danes še cel kup nerešenih mejnih problemov, v katere bo treba slej ko prej ugrizniti, in največ jih je, glej ga tička, na Balkanu, si bogve kako dolgega mencanja in odlašanja seveda ne bodo mogli privoščiti, in se to ve.
Dovolj o tem za danes. Sicer pa si moja TV-škatla te dni dokončno oddihuje od milijona bilanc, ki jih je menda ob novem letu vsakič treba postoriti in kar je sorazmerno udobno, ker je nacionalkina drvarnica, se pravi skladišče, se pravi arhiv, na srečo nabito poln in je od tam lahko jemati, kar si človeku srce poželi. Mimogrede pa me zanima, zakaj je slika na starejših TV-posnetkih tako zelo slaba? Tedaj, ko so nam jih originalno predvajali, je bila mnogo jasnejša. Ali to pomeni, da shranjeno neprijazno najeda zob časa in topi ostrino posnetega? Je mogoče, da temu v tehničnem pogledu sploh ni mogoče odpomoči, ali se morda le špara pri teh posegih, saj je za folk tudi tako čisto dobro?
Malce je tudi naporno, ker se sestavljalcem obletničnih oddaj ne da hoditi po glavi in izgubljati morje časa, pa porabijo tisto, kar je najbolj pri roki in kar ima za posledico, da se starejši dokumentarni posnetki iz novega leta v novo leto (in seveda tudi vmes med letom) pogosto neusmiljeno ponavljajo.
Moram pa posebej izpostaviti eno od oddaj iz podobnega vica, prigodnico obletnici Utripa. Utrip ob koncu tedna, nekakšen povzetek najzanimivejšega dogajanja zadnjih dni, je res posebna, nekako elitna oddaja ali bi to vsaj morala vsakič biti, in če je le mogoče, je tudi jaz zlepa ne izpustim. Seveda imam tihe in manj tihe favorite; če je avtor Utripa Bergant iz Odmevov, sem lahko prepričana, da nikoli ne bo dolgčas in se bo fant medtem naučil tudi še kakšnega novega tujega jezika; oni dan me je presenetil z izvrstno ruščino. Malce dolgočasijo pa me pogosto prispevki Andreje Lešnik, vselej se mi je zdelo, da Utrip nekako ni njeno področje: ni bilo iskric. Slavnostna oddaja ob obletnici Utripa je bila pred dnevi res izvrstna, kapo z glave. In ob odjavni špici sem se za krajši čas onesvestila, ko sem prebrala ime avtorja. Tam je v zvezi s tem namreč pisalo: režija Andreja Lešnik. Skratka, jaz ne razumem ničesar več. So morda zaslužni predvsem vsakokratni šefi in ne Andreja?
Dočakali smo tudi novoletno, pomeni mega Noč modrijanov. Ne zaradi glasbe, sem pač mestni škric in moje življenje je poleg tega dobršen del časa zaplinjala komorna in nasploh klasična glasba iz družinske skrinje. Zanima me fenomen šefa Modrijanov; o tem sem že govorila. A naj ponovim: Blaž Švab je prav poseben fenomen v tem prostoru. Njegovo karizmo je mogoče rezati z nožem. Neverjetno. Tudi to pot me je enako navdušil, čeprav je bil izbor vsebine bolj zaokroženo podeželski kot predzadnjič. In premišljala sem nekaj nenavadnega: da je morda Blaž v duši dostikrat precej osamljen mlad človek. Mnogo bolj osamljen, kot bi si kdo mislil. Ampak tole res le mimogrede in prosim pri priči pozabite.
O ljubki nanizanki o slovenskih promenadah, ki me je spet navdušila, pa prihodnji teden, ko se bo mini serija iztekla.
