Božič je eden največjih praznikov trgovcev, začne se že novembra, a se ne bom spotikala ob gore bleščeče in pisane krame sumljivega izvora in kakovosti, ker vem, kaj ta dan mnogim pomeni. Čeprav nimam kakšnih posebnih sposobnosti vizualizacije, se vidim na božični večer pri oknu, kako opazujem goste snežinke, ki padajo na opustelo ulico, za svojim hrbtom pa slišim prešerno žlobudranje vseh, ki jih imam najraje. Ko sprašujem druge, kaj jim pomeni božič, slišim nekaj podobnega – želijo biti doma, na toplem, med svojimi, okrašene smrečice in daril skoraj ne omenjajo. Ali pa v tej povezavi – srečo imajo tisti, ki imajo s kom krasiti svoje bivališče in koga obdarovati, pa čeprav le z drobnim okraskom, ki so ga sami naredili.
Prizor pri oknu se mi je vtisnil v življenjsko matrico, ko sem imela približno šest let. Prva pravljica, ki sem jo sama prebrala, je bila Andersenova Deklica z vžigalicami, o drobni sestradani in premraženi punčki, ki jo je oče na božični večer napodil prodajat vžigalice. Z zasneženih pločnikov je opazovala prizore za razsvetljenimi okni – obložene mize, svečano oblečene razigrane starše in otroke, bleščeče okrašene smreke in nakopičena darila. Nič od tega ni bilo namenjenega njej. Nazadnje je prižgala vse vžigalice, da se je ogrela, in ko je dogorela poslednja, se je z nebes prikazala njena pokojna babica in jo vzela s seboj. Bila sem neutolažljiva. A je to pravljica? Pravljice se vendar srečno končajo! Je sreča to, da se umakneš in umreš? Nikjer ne piše, ali je zlobni oče dobil zasluženo kazen. Mama mi je poskušala razložiti, da sta dekličina usoda in odurni oče le odraz hude revščine, pa me ni uspela potolažiti. Izmislila sem si veliko srečnih koncev, začenši s tem, da deklico povabijo v toplo dnevno sobo in jo na koncu posvojijo, očeta pa ocvrejo peklenščki, toda Andersen je bil neusmiljen. Z izbranimi besedami je opisoval revščino na začetku devetnajstega stoletja in jo zavil v božično magijo, da je bila nežno povedana zgodba še okrutnejša. Žal pa še zmeraj ni presežena, niti pri nas, v tako imenovanem razvitem svetu s socialno državo. Koliko otrok bo brez rokavic in šalov in z vsaj sendvičem v žepu gledalo razsvetljena okna srečnejših družin? So jim koncerti in položnice, ki zadnje čase kar dežujejo v naše nabiralnike, vsaj malo pomagali?
Kakšne so želje nas v uredništvu Zarje? Naj nam bo toplo ne samo zaradi peči in kuhanega vina, ampak predvsem zaradi ljudi!
