Se bomo v prihodnje bolj bali vremena kot bolezni in bomb, sprašujem meteorologinjo mag. Tanjo Cegnar, ki s svojim značilnim nasmeškom po kratkem premisleku pravi »da«. Torej ni nobene tolažbe, da se je kdaj v zgodovini, vsaj tisti, ki jo imamo raziskano, dogajalo kaj takšnega in potem minilo? Odgovor je – ne.
Ranljivejši. Bila sem novinarka začetnica, ko je v Pomurju toča stolkla polja, veter je podiral drevje in razkrival strehe, in starejši ljudje so mi pretreseni pripovedovali, da takšnega razdejanja niso doživeli vsaj petdeset let. Danes mi česa takega seveda ne bi mogli reči, saj se vremensko pustošenje dogaja vsaki dve, tri leta, pa tudi večkrat v enem letu – pomladanski pozebi sledi poletna suša, vse skupaj pa dokončajo toča in poplave. »Seveda so bili tudi v preteklosti ekstremni vremenski pojavi s hudimi posledicami, toda ne tako pogosto kot zdaj. Je pa res, da danes vremensko pustošenje občutimo huje kot nekdaj, saj živimo tesno skupaj, imamo veliko več premoženja in infrastrukture in škoda je seveda veliko večja,« pravi sogovornica.
Katastrofa v dveh stopinjah. Seveda se je vreme spreminjalo tudi v preteklosti, ko človek še ni tako močno posegal v naravo, a so se spremembe dogajale počasi. »Zdaj je v Sloveniji v povprečju za dve stopinji topleje kot pred petdesetimi leti, sliši se malo, v resnici pa je zelo veliko. Ena stopinja več pomeni sedem odstotkov več vlage v ozračju! Jasno je dokazano, da so vročinski valovi poleti pogostejši, trajajo dlje in so intenzivnejši. Dni, ko temperatura na našem območju doseže in preseže 35 stopinj, je bilo v tem stoletju opazno več kot v 50. letih prejšnjega stoletja. Drug pokazatelj so zelene zime, pa intenzivnejši nalivi in daljša obdobja suše, tudi dve leti zapored, kar se v preteklosti ni dogajalo,« pravi Cegnarjeva in pribija, da segrevanje podnebja ne pomeni, da nimamo prodorov zelo hladnega zraka, in velikokrat se zgodi, da so ti zelo hitri.
Bi vendarle lahko ukrepali? Filozof Slavoj Žižek je zapisal, da ima ekološko obnašanje posameznikov, ko ločujemo odpadke, varčujemo z energijo, recikliramo in pridelujemo bio, približno tolikšen vpliv na globalno segrevanje kot nogometni navijač, ki navdušeno skače pred televizorjem v domačem fotelju in je prepričan, da s tem pomaga svojemu moštvu na igrišču. Kot posamezniki lahko za silo varujemo bližnje okolje, kako pa se lahko učinkovito borimo proti globalnim trendom? »Človeštvo bi največ naredilo – ampak to je čista utopija –, če bi ukinili vso proizvodnjo vojaške opreme, s tem bi prenehali tudi konflikti, ki močno posegajo v naravo. Druga možnost so obnovljivi viri energije, ki pa so tudi omejeni – vetrne elektrarne delajo, kadar je veter, sončne elektrarne, kadar je sonce, geotermalna energija je stabilnejša, zelo spremenljiv vir je tudi voda, saj se poleti gladine rek tako znižajo, da je včasih ogroženo življenje v njih. Stabilen vir je nuklearna energija, a se je mnogi bojijo zaradi nekaterih nesrečnih dogodkov,« našteva sogovornica. Kaj storiti, da bi zavrli maščevanje narave, ki je čedalje bolj kaotična in nepredvidljiva? Rešitev je lahko edino politična in veljavna za ves planet, tega se sicer že dolgo zavedamo in na svetovni ravni sprejemamo sporazume, ki pa jih nekateri podpisujejo s figo v žepu. Ali tudi odklanjajo, kot predsednik države, ki sodi med največje onesnaževalce, Donald Trump, ki je odstopil od Kjotskega sporazuma in se ne udeležuje konferenc, ki potekajo zdaj, češ da bo Amerika našla boljše rešitve. Medtem pa orkani pustošijo po državi, požari v Kaliforniji so ta mesec že dosegli bogataške rezidence v predmestju Los Angelesa. »Spomladi je bilo videti, da bo sezona orkanov nad Atlantikom povprečna ali celo podpovprečna, potem se je začel ocean ogrevati in orkani so se začeli vrstiti, pustošili so tudi po kopnem. V Kaliforniji je letos pogorelo več kot dvakrat toliko površin kot lani, po hudi suši je bila namreč zima neobičajno mokra, trava se je razbohotila in se v vnovični suši posušila. Suha trava pa je zelo vnetljiva,« pojasnjuje sogovornica.
Geoinženiring. Kar naprej se pojavljajo teorije zarote, ki trdijo, da imajo v razvitih državah vreme v oblasti in ga lahko uporabijo namesto atomske bombe, pri tem pa jim ne bi mogel nihče pripisati krivde. Podobne so trditve o kemtrejlih, dolgih plinastih repih za letali, ki naj bi bili polni strupov in težkih kovin, ki tudi vplivajo na vreme in želijo zdesetkati prebivalstvo. Ena in druga teorija ne zdržita osnovne logike (kam se bodo pa povzročitelji sami umaknili, glede na to, da na edini vesoljski postaji življenje ni prav udobno) in kako razložiti, da vreme divja povsod, ne le po »sovražnih območjih«?
Več v Zarji št. 51, 19. 12. 2017.
