Nič koliko domačih TV-sporočil so ekipe od vsepovsod konec koncev snemale prav na Koseškem bajerju, v tem prelepem kotičku ljubljanske narave, ki ga obiskovalci še posebej ljubijo. Če se je le dalo, so pri tem kamere v ozadje lovile tamkajšnjo popularno labodjo družino, katere številni otroci so daleč v jesen prav počasi odraščali. On in ona sta vsako leto garala neprimerno bolj kot mali ptiči, ki se brezskrbno spreletavajo tam okoli, opravijo posel prav na kratko in sploh ne vedo, kaj je resnično garanje z naraščajem. Koseška laboda sta si lahko malce oddahnila le čez zimo, ko je naraščaj končno odletel na Zbilje.
Ni šlo le za dolžino labodjega odraščanja. Šlo je tudi za število glav v družini. Koseška laboda sta bila najbrž nekakšna naša družinska prvaka: še letos, zadnje leto njune popularne skupne zgodbe, je iz njenih jajc odgnalo osem majhnih labodjih piščancev. Osem, lepo prosim! Trije so umrli v različnih jezerskih nesrečah, peterica je preživela in odrasla.
In na začetku adventa, ko se Ljubljana s Kosezami vred odene v tisoče luči, je stari labod nenadoma in čisto nepričakovano umrl. Pravijo, da je bilo od starosti; tam sta gnezdila zagotovo več kot deset let, morda celo trinajst ali štirinajst, mnenja o tem se razlikujejo. Meni se zdi, da sta bila tam že od nekdaj. Proti koncu novembra letos sem enkrat ali dvakrat sama opazila, da se eden od obeh staršev, zdaj se je izkazalo, da on, nekam čudno vede. Ni časa in prostora za opisovanje. Zdaj vem: bila je slutnja smrti. Truplo so menda koj pospravili, in če jih zdaj le ošineš, se ti na prvi pogled, ker jih je toliko, zazdi, da je pravzaprav vse po starem.
A nič ni več po starem. Očeta ni več. Labodka, najskrbnejša mama na svetu, se za svojo sicer že odraslo jato zdaj sploh ne zmeni več. Vsake toliko se odpravi mimo grmovja, ki robi obalo, in čaka, da bo on morda le od kod priplaval in da je šlo za nekakšen nesporazum. A ga ni in ga ni. In morda zdaj že sluti ali celo ve, da ga, svojega moškega, ne bo ugledala nikoli več. Potem otrpne, zakoplje glavo s tistim svojim kot večnost dolgim vratom nekam pod perje perutnic in videti je, kot da spi. A ne spi. Mislim, da misli nanj in da trpi na poseben labodji način, kajti labodi so zvesti ptiči. Njen prvi je bil tudi njen zadnji in nihče ne ve, kaj bo z njo, ko bo gnezdo končno odletelo in se je voda kot nalašč letos še posebej zgodaj okovala v led.
Kakorkoli, z labodjo družino na Koseškem bajerju, ki ste jo morda imeli radi tudi vi, je konec. Seveda je upati na neke nove samce in samice, ki bodo lepega dne prileteli od kdo ve kod in tu nadaljevali zgodbo, kajti prej samec ni dovolil nobenemu drugemu labodu, da bi se ustalil tu. A ker je tolikokrat nastopal, četudi ne v glavni vlogi, pred TV-kamerami, sem si pač vzela dovoljenje, da tole tu zapišem. Labod, adijo.
Sicer pa me je prejšnji teden spet posebej očaral dokumentarec; to postaja pri meni pravilo. »Kim Džong Un, zadnji rdeči princ« je povedni naslov izjemno izčrpnega portreta tega še kar naprej napol otroškega azijskega tirana, ki se že nekaj časa igra smrtno nevarne igre z jedrskim orožjem. Kje vse so ustvarjalci napaberkovali dostikrat izjemno ekskluzivni posneti material, pojma nimam. Od večletnega šolanja v Švici naprej, kjer je odraščal še kot povsem anonimen azijski deček brez kakršnih koli posebnih okoliščin ali lastnosti, ki bi opozarjale nanj, do današnje kultne osebnosti za domače ljudstvo se pred nami izriše osupljiva podoba, ki je ne zmoreš več opisati tako preprosto, kot se ti je zdelo doslej. Potem ko si videl ta dokumentarec, ne moreš več govoriti zgolj o nevarnem norcu, ki ima na muhi vse človeštvo. V nasprotju s svojim očetom je mali debelinko za Severno Korejo že doslej naredil zelo veliko. Razvil je deželo do osupljivih razsežnosti, dvignil standard ljudi, tako da o nekdanji lakoti ni več govora, in poenotil počutje ljudstva v skoraj patološko oboževanje. Nepozaben je prizor, ko uniformirani vojaki za njegovim čolnom, ki se oddaljuje od obale, v nekakšnem oboževalskem transu množično globoko zabredejo v vodo; nekateri skoraj do ramen.
Ali pa prizori, kjer je v njegovi senci velikokrat opaziti silhueto, pa tudi poteze mladega, vitkega in čednega povsem neznanega dekleta. Gre za Unovo sestro, ki ji je, ugibajo strokovnjaki, namenil, da ga lepega dne nasledi na vrhu oblasti. Zelo nenavadno.
Kakorkoli: po tem dokumentarcu Un zame, in sploh ne le zame, ne bo več isti. Vseeno pa še naprej srh vzbujajoč.
In še nekaj malega iz domačih političnih logov. Prejšnji teden smo praznovali 25 let slovenskega parlamenta. Na dan so prilezli prastari upokojeni politični martinčki, da se po dolgem času spet malce pretegnejo na soncu javnosti. Nekoč so mi šli pretežno na živce. Danes jih doživljam s prijazno, skoraj bolečo nostalgijo. Kakšni drugačni politiki so bili ti starci od današnje mizerije! Tudi če se nisi strinjal z njimi, si jih pretežno moral spoštovati. Moral si pred njimi sneti klobuk z glave. Ko jih zagledam danes na ekranu, me popade slaba vest, ker sem bila do njih dostikrat nestrpna in omalovažujoča. Kako je sploh mogoče, da se je raven politične kulture in političnih ljudi pri nas tako bliskovito zrušila tako zelo globoko? Kdo bo rekel: preprosto, to naredi negativna kadrovska selekcija, kaj sprašuješ bedarije v svetu, ki mu vlada samo in edino kapital. Ampak svetu tudi drugje vlada že dolgo samo in edino kapital, pa kljub temu pogosto ugledam na ekranu ali na strani časopisa inteligenten in razsvetljen politični obraz.
To so pravzaprav najboljša in edino smiselna premišljanja v časih, v katerih že diši po novih parlamentarnih volitvah. Bilo bi več kot vzpodbudno, ko bi iz njih odgnalo kakšno rodovitno seme.
