Na kmetiji je lepo, na izletniški kmetiji Pr' Dornk v vasi Mlino na Bledu pa še posebej. Veličastni objekti pričajo o tem, da se je tu pisala zgodovina. Ime Dornk pove, da je bila včasih to dvorska kmetija in je s tem imenom v Briksenških zapisih omenjena že v 12. stoletju. Najdena letnica 1774 na stebru pa priča, da je hiša v tej velikosti zagotovo stara vsaj 240 let. Zadnjih 40 let zanjo skrbi družina Repinc. Sprejeli sta nas mama in hči, nasmejani Blejki, mama še vedno govori na fanta. Vrat, ki sta jih odprli, je bilo veliko, najprej v muzej nasproti hiše.
Nekoč hlev, danes muzej. Mama Simona je iz velike kmečke družine, hči Antonije in Simona, Anžkova z Zatrnika. Bilo je dvanajst otrok, šest deklet in šest fantov. Ona se je rodila deveta, ravno na rojstni dan svojemu očetu, po katerem je tudi dobila ime. In ker je oče »Anžk« slovel kot najmočnejši mož daleč naokrog, je zagotovo dobila po njem nekaj moči. Kmečke korenine in ljubezen do zemlje so za vedno ostale v njej. Najprej je z možem Jožetom kmetovala v svoji rodni hiši. Vendar je naneslo tako, da so se morali odseliti. Pa so ravno na blejskem otoku iskali oskrbnike in sta šla tja, s tremi otroki. Prodali so vso živino, v večini kmetom in pletnarjem iz vasi Mlino na Bledu. Kot oskrbniki so tam živeli dve leti. Simona je skrbela za otok in okolico. Zanimiva izkušnja, družina z otroki, sredi jezera ..., sploh pozimi, ko jih je od mesta izoliral led. A vse se da, z dobro voljo. Pletnarji z Mlinega so nato prenesli novico o Repinčevi družini do kmetije Dornk, kjer so potrebovali pridne roke (lastnika kmetije nista imela primernih potomcev, ki bi želeli kmetijo peljati naprej na tradicionalen način, a sta si srčno želela, da bi preživela, zakonca Repinc pa sta bila vajena dela in po poskusnem letu – vsak dan sta z otoka hodila delat tja – so prvotni in bodoči lastniki kmetije spoznali, da bi lahko zaživeli skupaj). Veliko je bilo dela, saj pred 40 leti še ni bilo kopalnice v hiši, stranišče je bilo zunaj na štrbunk, ni bilo mehanizacije za kmetovanje, le konj … Vendar jim je uspelo. Jože je hodil še v službo, saj od kmetovanja ni bilo dovolj zaslužka, Simona pa je kot gospodinja kmetovala od jutra do večera. Vedno je bila gonilna sila pri hiši, to se vidi po urejenosti domačije še danes. Tudi drugi to opazijo, saj jim turistično društvo Bled vsako leto pokloni priznanje za urejeno kmetijo. Simona skrbi za rože, veliko jih je, sploh so lepe na starem vozu pred hlevom. Vendar so te najbolj pridne roke, ki so krmile živino, pred 27 leti odpovedale. Mama Simona je zbolela. Odločila se je, da ne bo več šla v hlev k živini, das mora življenje spremeniti. Telo ji je to samo povedalo. Po vsem zdravljenju je premagala raka. Že kot deklica je rada vezla. Ker je bilo pri hiši vedno toliko dela, vezenje ni prišlo na vrsto, ostala pa je močna želja. Zdaj ima vezenje že dobrih 20 let spet pomembno vlogo v njenem življenju. Umetnost vezenja in kvačkanja rada pokaže tudi drugim. Za vsak porcelanast ali keramični servis izveze in obkvačka pogrinjek z motivom s servisa. Vse življenje je tudi zbirala stare in lepe predmete. Zato želja po muzeju. V veličastnem starem hlevu, kjer sta se takrat nabirali le krama in nerabljena kmečka mehanizacija. Pa je začela, počasi, njen moto je, da noče vse takoj danes ali jutri – in tako je nastal muzej. Sprva ga je naredila le zase, da bo uživala v lepih stvareh, saj rada aranžira. Kasneje so prijatelji in naključni obiskovalci nad videnim pokazali navdušenje: »Simona, to moraš pokazati še drugim!« Mogoče ravno zato, da bi vsem, ki se jim mudi delati samo navidez pomembne neodložljive stvari, pokazala, kako se da živeti drugače. Kako so živeli včasih. V muzeju smo videli, kaj vse je izvezla. V novem hlevu so na Simonin način izvirno predstavljeni tudi vsi slovenski prazniki, državni in cerkveni. Simona ima celo svoj grb, v katerem imajo pomembno vlogo srčki, ki predstavljajo njene otroke, narcise in Triglav z zvezdicami ... Malo smo se še posončile ob stari hiši tik ob kapelici, ki si jo je Simona dala narediti še za časa življenja, in s pogledom na garteljc, zelenjavni vrt z leseno ograjo. »Garteljc je bil še ena moja želja, vedno sem si ga želel, da bom potem notri pel: dekle po vrtu rožce nasaja, pride mim fantič, pa ji nagaja ...« In že smo pele skupaj ob domačem zeliščnem čaju in taščinem napoju, enem najbolj priljubljenih domačih zvarkov, Monika pa se je razgovorila o željah, ki si jih je uresničila.
Monikina odločitev. »Bog mi je dal toliko talentov, da bi bil greh, če jih ne bi izkoristila, ker v naslednjem življenju mogoče ne bo več tako radodaren.« Ker se izredno rada smeji, je še dodala: »Potem bom pa v naslednjem življenju res ta prava blondinka, haha.« Monika je imela vodilno službo v ne le enem od blejskih podjetij, ki se ukvarjajo s turizmom, a se je pred dobrimi tremi leti odločila, da ostane doma. Preveč njene energije je šlo v prazno. Pa je šla, kot sama pravi, iz nobel kostimov v »ta zelene« škornje. Je mamica odraščajočih hčera in potrebuje polne baterije, je rekla, pa tudi njeni talenti niso in niso dobili zelene luči. Rada nabira zelišča, dela pijače, slika v več tehnikah, piše verze, šiva, rada ima živali, pa še veliko ima želja in idej. Prav tako se je zavedala, da so njeni starši vedno starejši in da se mora še toliko naučiti od njih, sploh od mame, ki je prava skrinja modrosti. Tudi v Moniki je duša kmetice, in na to je ponosna.
Rešitev za zdravje in iskrive oči se skriva v tem, da si privoščimo vsaj kdaj pa kdaj izpolniti kakšno svojih želja brez slabe vesti. Moškim ponavadi ni ravno prav (Monikin mož Peter pravi, da ni ekonomske računice), pa nič zato. Mogoče gre nekaj časa v prazno, ampak kljub temu, sta povedali Monika in Simona, je nujno, da ne pozabimo na to, kaj si pa me želimo. Pa naj bo to, da se iz hleva naredi muzej ali pa da si privoščimo vojaško terensko vozilo, staro skoraj 50 let, kot si ga je za 40. rojstni dan podarila Monika. Sama sebi. »Da bom imela veter v laseh,« je rekla.
Monika na izletniški kmetiji v svoji Krčmi postreže z domačimi dobrotami mimoidoče, ki se k njej radi pridejo pogovarjat. Govori več jezikov, ob domačih napitkih pa se ti vsem še posebej razvežejo.
Samo ritem mora bit ta prav. Ko smo že malo prej omenjali taščin napitek, ki sta nam ga gostiteljici ponudili ob orehovi potički, nas je seveda zanimalo, zakaj taščin. Ker je grenko-sladak, kot so tašče, jasno. Osem zeli je notri, osnova pa so zeleni orehi. Ker domačija leži na koncu vasi, se nam je pogled odprl najprej na velik sadni vrt, z veličastnimi jablanami in hruškami tepkami. Na tem vrtu pridelajo večino surovin, ki jih strežejo v krčmi: jabolčni sok, različne vrste žganja in likerjev. V gartelcu imajo tudi veliko zelišč, druge pa naberejo v naravi. Kljub temu da se vse sliši pravljično, to pomeni zelo veliko dela. Še posebej ker vse delajo ročno, recimo jabolčne krhlje sušijo v kmečki peči, ker imajo v hiši še pravo staro črno kuhinjo, kjer pozimi okajajo tudi kaj mesnatega. Monika vsako jutro v sezoni sama speče kruh, ob vikendih pa pridejo na vrsto še orehove, pehtranove potice in kake druge sladice. Tako da dopoldne pripravlja poleg prigrizkov pijače, popoldne pa streže gostom. Včasih ne gre drugače, da ko čaka na goste, gre delat na vrt. Pravi, da gostov čisto nič ne moti, ker ima potem še malo zemlje za nohti… Kje pa, zdi se jim še bolj pristno in prisrčno.
Več v reviji Zarja št. 50, 12. 12. 2017.
