Novica, da je koprska sodnica ukazala privesti pred svoje obličje po več kot letu izmikanja rektorja Marušiča in odvetnika Cugmasa, me je, naj mi bo odpuščeno, razveselila. Pa ne zato, ker sta sedela na klopi za obtožene kot dve poparjeni kuri, ki ne moreta doumeti, kako si ju kdo sploh drzne na tak način privleči pred obličje pravice, ampak ker je enkrat končno nekdo uporabil pooblastila, ki jih ima, ter dokazal, da premore, kot se temu reče v ljudski govorici – jajca. Obtoženca, ki se na vse kriplje branita z izločanjem sodnice, pristojnega sodišča in dokazov, se morata sprijazniti z dejstvom, da ju sodnica želi do februarja videti na prej omenjeni klopi še enajstkrat. Da ne bi slučajno kaj zastaralo. Kam se lahko skrijeta?
No, seveda je najbolj znana metoda nesprejemanje pošte, s tem ima dolgoletne izkušnje prvak največje opozicijske stranke. Zadnje čase nas je zabaval z izgovorom, da nima nikogar, ki bi mu praznil poštni nabiralnik, v katerem je bila sodba o tem, koliko mora plačati »odsluženim TV-prostitutkam«, zdaj je na vrsti nova burleska z vročanjem tožbe ljubljanskega okrožnega sodišča, ki traja že pol leta. Pošta pošiljke noče sprejeti, češ da je za osebno vročanje pretežka, tehta namreč nekaj več kot dva kilograma. Zelo nenavadno, saj pošta sprejema dostavo pralnih strojev ter še veliko večjih in težjih pošiljk, ki jih tudi ne pusti sredi ceste, temveč jih vroča osebno in zahteva podpis. Sodni kurir naslovnika ni našel, pustil je obvestilo, ki ga naslovnik kakopak ignorira – in spet je na zatožni klopi poštni nabiralnik: to pot je premajhen, da bi vanj stlačili sodni spis. Dajte no, a se vsi skupaj norčujete iz državljanov, ki jim je sodni sistem za tristo evrov sposoben zapleniti hišo, rektor in prvak stranke pa se lahko po mili volji sončita na svojih izgovorih (čeprav sta obtožena poneverbe velikih količin denarja) in običajnemu ljudstvu sporočata, da ima ta država dvojna merila – ena so za mogočnike, ki se kopljejo v denarju in oblasti, druga pa za vse preostale.
Najhuje pri stvari je, da to počnejo ljudje, ki bi morali biti za zgled. Ko začneš spraševati, kako je peklenski krog laži in izgovorov sploh mogoč, ti takoj začnejo mahati s pravilniki, predpisi in konvencijami. Isti Cugmas, ki je skupaj z rektorjem obtožen finančnih malverzacij, je javnosti dobro znan iz kalvarije koroških dečkov. Kaj vse smo morali pogoltniti o pravici babice in dedka do družinskega življenja (ob odvetniku so se nagnetli politiki in ga veselo podpirali, saj so vsak dan nastopali v medijih), druga, strokovna in kredibilna stran te grde zgodbe, pa ni smela povedati, zakaj sta dečka v reji, ker jo zavezuje zakon o varstvu osebnih podatkov. So pristojni zakonodajalci pravniške niti zapletli do neznosnosti po nerodnosti ali z jasnimi nameni, da bodo kdaj prišle prav za »posebne primere«?
Ker če so predpisi po nerodnosti v nasprotju z zdravim razumom in pravičnostjo, jih je mogoče spremeniti. Pravosodni minister je veliko obljubljal, a se po treh letih vladanja še ni zgodilo kaj dosti. Bi bilo v nasprotju s kakšnim zakonom, če bi dvokilogramsko kuverto s tožbo prinesel v parlament policist in od naslovnika zahteval, da jo sprejme? Vsak poklic ima tudi etične kodekse, pa bi najprej vprašala parlament, kako lahko brez besed trpi v svoji sredi poslanca, ki se že dolga leta norčuje iz sodišča – za začetek tako, da ne sprejema pošte. Tudi odvetniška zbornica se zelo redko oglasi, čeprav gre za očitne nesmisle in nelogičnosti. O tem, da bi kdo odstavil rektorja, ki je nenehno sredi tožb, tudi zelo nečastnih, na ministrstvu za izobraževanje očitno sploh ne razmišljajo. Oziroma pravijo, da to ni njihova stvar, o tem bodo odločili sodni mlini. Čigava stvar pa je, še posebej ker rektor na sodišče očitno sploh ni nameraval? Pa pokažite, kje v Evropi privedejo rektorja na sodišče policisti? Kolikor je znano, se morajo umakniti takoj, ko so obtoženi, pa če so krivi ali nedolžni. Ker je v nevarnosti ugled ustanove. Zdi se, da imamo velike težave prav s tem – s pojmovanjem ugleda in zaupanja.
