Do spoznanj, ki jih ponuja razmišljujočemu bralcu, pater Gržan prihaja v tihoti svojega doma, kjer živi v sozvočju z naravo. Mir in samoto so mu, da bi se okrepil po možganski kapi, priporočili zdravniki. »Kakor ta izkušnja ni bila ne lahka ne prijetna, se je sčasoma izkazala za pravi blagoslov,« pripoveduje pater ob veliki kamniti spirali, ki so mu jo pomagali oblikovati prijatelji in v kateri je prav posebna energija. Tako kot so mu pomagali obnoviti in opremiti zapuščeno domačijo, ki jo je dobil v dar od dobrih ljudi. Vsak del danes prelepe hiše, vsak kos opreme v njej odraža njihovo ljubezen in hvaležnost. A je oboje samo ogledalo njegove. »Še vedno sem kaplan v Lučah in Solčavi, pogosto predavam in obiskujem pomoči potrebne. V mirnem domačem kotičku in stiku z naravo se potem umirim in napolnim z energijo. Veliko tudi pišem in za ravnovesje opravim še kakšno fizično delo,« pravi pater Karel Gržan.
Kaj vas je spodbudilo k oblikovanju 95 tez in zakaj ravno zdaj?
Od nekdaj sem čutil, da v življenju ni vse tako, kot bi moralo biti, čeprav so mi zatrjevali, da so rešitve, kakršne imamo danes, največji dosežek in celo edine možne. Jaz pa sem srečeval ljudi, živali in celotno stvarstvo, ki trpijo. Vedno znova se mi je zastavljalo vprašanje, kako je lahko to najboljša rešitev, če pa je med nami toliko trpečih. Ko sem si upal biti samosvoj, to pomeni, da sem se povrnil k lastni samozavesti, neodtujenosti od Jaza z veliko začetnico, sem dobil spodbudo in potrditev, da je legalno in dopustno edino to, kar je prijazno, pravično in spoštljivo do sleherne oblike življenja. Mi smo tukaj le kot delček velike stvariteljske moči in zato dolžni v medsebojnih odnosih izjemnega spoštovanja in pravičnosti. Potem so se mi v razmišljanju, še posebej ko sem prišel v ta kraj tihote, odstirali uvidi, ki so dejansko zelo logični, niso pa pogodu interesu manipulacije. Govorim o interesu, ki želi za lastno ugodje in prestiž vedno več ljudi, živali in preostalega stvarstva vpreči v suženjsko razmerje. Ker so me vedno zanimali tudi stari misleci, modri možje in žene, sem prišel do spoznanja, da globalna ureditev sveta ni dopustna, ker se ne sklada z etičnimi načeli pravičnosti, spoštljivosti in odgovornosti. Stari misleci, na primer Tales iz Mileta, Platon, Aristotel, so jasno razlikovali med ekonomijo ter njeno iztirjeno in izkrivljeno obliko, t. i. hrematizmom. V svojem bistvu je namreč ekonomija skrb za dom in slehernega posameznika, hrematizem pa je, kot so ga označili že modreci, nedopustna in neetična oblika, ker večina skrbi za privilegiranost manjšine. Večina je dejansko prisiljena v suženjsko razmerje za ugodnosti izbrancev. Danes vemo, da na vsem svetu le osem ljudi poseduje toliko kapitala kot revnejša polovica celotnega človeštva, da zaradi lakote in drugih posledic revščine vsak dan umre 30 tisoč otrok. Prišel sem do uvida, da je hrematizem največja globalna prevara, ki obvladuje današnji čas in prostor. Ta nedopustna oblika urejanja družbe se je razglasila za ekonomijo, a to ni, saj ekonomija poskrbi za slehernika. To pogoltno zver, to temeljno globalno krivičnost, ki se zelo premeteno skriva za pojmom ekonomije, je treba razkrinkati. Šokantno se mi zdi, da izraza hrematizem ni niti v slovarju tujk, čeprav so ga poznali že pred našim štetjem.
Pomembno se mi zdi vprašanje, ali se študentje ekonomije usposabljajo za resnično ekonomijo ali hrematizem. Kako naj sicer razložimo dejstvo, da imamo po eni strani na svetu na sto tisoče doktorjev ekonomskih znanosti, po drugi pa tako poglobljeno in utrjeno temeljno krivičnost. Menim, da je treba, tudi na ravni znanosti, ponovno ovrednotiti temeljne principe ekonomije ter jih posredovati v čas in prostor. Politikom, ki so že po osnovni funkciji odgovorni za javni blagor, pa bo treba povedati, naj nam nikar več ne govorijo, da so njihove rešitve v kontekstu ekonomije, saj so čisti hrematizem. V njihovem zatrjevanju jih moramo izsmejati, pred njih v smehu postaviti ogledalo, da bodo lahko v njem zagledali prevaro, ki se je pogosto niti sami ne zavedajo.
Več v reviji Zarja, 17. oktober 2017.
