Vrh G 20 v Hamburgu, osrednji zunanjepolitični dogodek letošnjega visokega poletja, je že dolgo vkraj, a po malem še vedno odmeva. Če bi pri gledalcih povprašali, kaj je bil vrhunec tamkajšnjega dogajanja, bi jih 99 odstotkov reklo: nočno pustošenje vandalov po središču Hamburga, en odstotek ne bi imel mnenja in nihče razen mene, ki se nasploh rada smejem, ne bi navedel dogodka, ki je bil zame vsaj daleč najbolj komičen od vseh. In je po pravici ujel tudi kar nekaj svetovne medijske pozornosti na rovaš naše prve dame, kar naprej prelestne in kar naprej fantastično oblečene Sevničanke Melanie. Če morda niste bili pozorni na dogodek, vam ga na tem mestu obnovim, saj dovolite?
Skratka, protokol je nasploh huda reč, tudi pri nas. In protokol je svetinja pri tako pomembnem svetovnem dogajanju, kot je bil vrh G 20 v Hamburgu. Z drugo besedo: vsak trenutek srečanja je bil ne le nadvse skrbno (pozor, nadvse skrbno na nemški način!) načrtovan, ampak tudi do sekunde preračunano splaniran. Do sekunde. Tudi zadnji večer.
Zadnji večer srečanja je končno vseboval tudi nekaj prepotrebne sprostitve znucanih udeležencev. Šli so na uro kulture v čisto novo, nepopisno imenitno in po vsem svetu več kot hvaljeno hamburško operno hišo, opero vseh oper, novi ponos Hamburga in Nemcev, organizatorja srečanja. Nihče se sicer zdaj ne sprašuje, kako se ob tem počuti uboga in tako rekoč od vseh pri priči pozabljena Sydneyjska opera, ampak pustimo zdaj Sydney. Kajpak so jim odgodli Beethovnovo Deveto simfonijo, glasbeni evropski vrh vseh vrhov. Občinstvo so sicer napaberkovali z vseh strani, vsi poslušalci v dvorani so bili same nadvse ugledne osebnosti v zakmašnih gvantih in najbolj imenitni sta bili obe prvi vrsti balkona, kjer je sedela smetana. Merklova z možem v na nemški način skromni drugi vrsti balkona, v prvi vrsti, na najbolj odlično izbrani lokaciji, pa obe središčni zvezdi. S tem seveda ne mislim na Beethovna, temveč na Putina in Trumpa. Tik pred začetkom godenja na odru smetane sicer še ni bilo na prizorišču, kajti na sporedu je bilo še zadnje, sklepno dejanje političnega garanja, prvo osebno srečanje med Putinom in Trumpom. Za tisti famozni stisk rok in dve vljudnostni frazi je bilo sicer odmerjene cele pol ure, tik pred začetkom koncerta; seveda preveč, ampak bomo že kako. Tudi stresanje rok pobere nekaj časa, ko ne veš prav dobro, kaj naj bi sam s sabo.
Potem pa … Potem pa je prišla znamenita kemija. Silovita, nepričakovana (nepričakovana samo za idiote, jaz sem jo pričakovala že od nekdaj) kemija med obema mojstroma. Med Putinom in Trumpom. Kaj, samo pol ure? Ni govora! Midva se imava kar precej pomeniti, čeprav najbrž še ne tudi zmeniti. In sta začela. V neki zelo pomembni sobici, seveda skrbno zvočno izolirani in varnostno do amena preverjeni sobici, in kaj vse sta se menila, vesta za vekomaj le onadva.
In čas je tekel in tekel.
Vse imenitno občinstvo je že dolgo sedelo na svojih mestih v operni dvorani in potrpežljivo čakalo na najsvetejše. A Putina in Trumpa od nikoder! Čakajo, čakajo, čakajo, nič se ne zgodi. Mine cela ura, mineta dve uri. Nič.
Protokol škripa z zobmi, a molči. Kaj naj? Spremstvo in drugi imenitniki, ki bodo skupaj vstopili v koncertno dvorano, se spogledujejo. Nekaj nasmeškov je nervoznih, nekaj očitajočih, nekaj tudi privoščljivih.
Potem se zgodi. Zgodi se popolnoma nepričakovano. Melania, ki tudi čaka, stopi naprej k šefu ceremoniala in pravi preprosto in zelo jasno: »Jaz bi rada stopila do soproga.« Šef protokola, seveda vrhovni šef, zamenca, prebledi in zastoka: »Ampak, gospa Trump, pardon, gospa prva dama, gospoda sta vendar še pri pogovorih!« Melania se mu še enkrat zazre v oči in pravi z glasom, ki ne dovoli ugovora in ga Melania uporabi le zelo poredkoma: »Prosim, jaz bi stopila do soproga!« Obraz ne pripoveduje ničesar. Lepi obraz je že zdavnaj streniran za prelomne dogodke.
Nič več ni mogoče storiti. Šef prebledi, njegov obraz je kot kreda. Da. Nič ni več mogoče storiti. Z Melanijo stopi do znamenite majcene sobice, potrka, odpre, spusti Melanio noter in skrbno zapre vrata. Trese se po vsem telesu.
Od tod naprej lahko zgolj ugibamo. Torej ugibam, da je bilo morda takole:
Melania previdno in precej neslišno vstopi v sobo, obstane pri vratih, najprej pozdravi, potem pa skoraj zašepeta: »Oprostita, gospoda. Se oproščam. Oprostita mi.« Malček je negotova in najprej ošine Putina. Putin bliskovito vstane, stopi k njej in jo močno od spodaj navzgor, res močno, v vrtoglavih petah je Melania tudi vrtoglavo višja od slavnega gospoda, prisrčno pozdravi. Njegov veseli nasmeh naznanja, da ga nepričakovani dogodek veseli in zabava. Melania ga ošine zgolj za trenutek in potem poišče soprogov obraz. Ne da bi se poglabljala v to, kaj ta obraz ta hipec sporoča, kajti tega noče vedeti, pravi z nekaj močnejšim in prilizujočim se, a odločnim glasom: »Hej, Donald, ali veš, koliko je že ura?«
Zdaj dogodek za hipec zagrnimo z zaveso, ker smo še vedno negotovi, kaj je bil Trumpov prvi odziv na usodno vprašanje.
Morda je celo zavpil na ženo. Morda je moral Putin galantno posredovati. Kakor koli, končalo se je srečno. Potem ko se je Melania še enkrat opravičila in stopila ven ter zaprla za sabo vrata in je odreveneli vrhovni šef protokola počasi šele prihajal k sebi, sta gospoda v sobi le malce pohitela. Porabila sta le še pol ure, preden sta si dokončno stisnila roki, in je potem družba z zgodovinsko zamudo le stopila proti novi operni hiši. Medtem je vest o neverjetnem dogodku, prvem do zdaj, odkar beležimo spoznavanja te vrste, že zdrvela agencijam, novinarjem, se pravi svetovni javnosti naproti.
Še en dogodek oziroma pravilneje dogajanje te vrste iz Hamburga bi kazalo omeniti, a kaj, ko mi je že zdavnaj zmanjkalo prostora. Doživeli smo najbolj nazorno udejanjanje pojma dialektika, kar jih poznam. Prizorom nočnega divjaškega uničevanja mesta so zjutraj sledili popolnoma drugačni prizori: mladi Hamburžani vseh sort, daleč največ med njimi je bilo mladih dekliških parov ali fantov in punc v parih, so se dopoldne množično zgrinjali na posvinjane ulice in uničene trge z vedri, škafi in cunjami za čiščenje v rokah in so se odločno in samoumevno spoprijeli s svinjarijo noči. Potem so se dnevi prevesili v noči z vnovičnim razdejanjem in se spet utelesili v veliko jutranjo žehto. Pomembno je le vprašanje, kdo je na koncu zmagal. Vemo, kdo je zmagal v Hamburgu. Zdaj upajmo le, da bo tako tudi v prihodnje. Vemo pa še ne.
