Kaj podariti moškemu, ki ima vse? Logičen odgovor – za Švicarje – je kajpada krava. V Wimbledonu, kjer je Roger Federer letos s svojo osmo zmago potolkel kup rekordov, so bili manj pustolovski in so mu dali kar denarno nagrado. Morda je pa dobil še kaj, pa je pozabil, po zmagi se ga je tako napil, da se potem ni ničesar več spomnil, je rahlo zmačkan priznal naslednji dan.

Osmo wimbledonsko zmago si je podaril nekaj dni pred 36. rojstnim dnevom – praznoval ga bo 8. avgusta – in čeprav že dolgo ugibajo, da se bo zdaj zdaj upokojil, ima Roger Federer čisto drugačne načrte. Zmagovalni pokal je bil še čisto topel v njegovih rokah, ko je že napovedoval, da se bo naslednje leto vrnil v Wimbledon in da bo morda igral – zakaj pa ne? – tja do svojega štiridesetega leta, če bo le telo ubogalo. Čaka ga še nekaj zmagovanja, z osmim zmagoslavjem je podrl moški rekord, ampak zdaj šele pride resno delo, saj mora dohiteti in prehiteti Martino Navratilovo z njenimi devetimi wimbledonskimi pokali.

In je čisto dovolj vražji, da mu utegne to uspeti.

Nihče ne pričakuje španske inkvizicije ali celo švicarske Julije: krava, ki so jo Federerju podarili rojaki po prvi zmagi v Wimbledonu leta 2003, je bila iz krajev, kjer krave niso zgolj številke, vse imajo imena in njegova je bila Juliette. Teniški zmagovalec je bil ob pogledu nanjo majčkeno presenečen: »Nisem mogel verjeti svojim očem, ko so pripeljali kravo. Nobenega darila nisem pričakoval, krave pa še celo ne. Ampak je čudovita. Nisem pogosto v kravji družbi, bal sem se, da me bo ugriznila, ampak mislim, da ji je bilo všeč, ko sem jo pobožal. Menda ti rade poližejo sol iz roke,« je takrat rekel Federer, od katerega so pričakovali, da bo Juliette kot vsak pravi dedec tudi pomolzel. On, mestni otrok, kot večina teniških prvakov ni znal molsti, ampak to naj bi se kmalu uredilo: španski kolega Alex Corretja je obljubil, da ga bo naučil. Ali je obljubo izpolnil, zgodovina ne poroča. Vemo pa, da Julčka s svojim lastnikom ni imela več veliko stikov, Roger si je ni privezal na domačem dvorišču v Baslu, dogovorili so se, da krava ostane v svojih domačih krajih, njeno mleko in sir pa so pošiljali lastniku.

A če imaš slavnega lastnika, to očitno ne pomeni, da ti je prihranjena usoda običajnih krav: »Krava je imela telička in potem je še tista krava imela telička in zdaj prvih dveh krav ni več. Pojedo jih, tako pač to gre,« je nedavno ravnodušno poročal Federer.

Cerkev Svetega Rogerja: glavni očitki njegovih kritikov so, da je »prinčevsko aroganten« in preveč zagledan v modo – ima celo oblačila s svojim imenom in hudičevka v Pradi Anna Wintour je njegova prijateljica, ki mu daje modne nasvete – ampak njegovi oboževalci, in teh je veliko, veliko več, se ne ustrašijo velikih dramatičnih besed: da je »največji teniški igralec vseh časov«, so že večkrat rekli in napisali o njem, pa ni stvar v rekordih – ne, gre za to, kako igra, kako iz tenisa naredi nekaj lepega, nekaj tako zelo gracioznega in elegantnega, umetnino pravzaprav. Pa da »drsi« čez igrišče, so tudi že pesnili, in da je njegov tenis pravi balet. Ah, kaj balet, boljši od baleta! Gledati Federerja, kako igra tenis, je tako rekoč verska izkušnja, je leta 2006 v eseju v New York Timesu napisal pisatelj David Foster Wallace. (Federeja je pa esej majčkeno presenetil: »Tisti intervju je bil strašansko čuden, nisem vedel, ali bo članek genialen ali pa najslabši vseh časov. In ko je izšel, oh, moj bog, nisem pričakoval, da bo zavil v to smer. Veliko prahu je dvignil. Ljudem se je zdel odličen.«) V člankih o Federerju novinarji Foster Wallaca še vedno redno citirajo.

Vsi veliki tenisači imajo svoje skupine oboževalcev, najzvestejše od najzvestejših, ki za njimi potujejo po turnirjih, ampak nobena skupina ni tako številna in tako neomajno zvesta kot federerfili, kakšnih štirideset, petdeset ljud, mladih in starih, moških in žensk, ki sledijo Rogerju po svetu. United by Rog so se našli na forumu Federerjeve spletne strani, obožujoča beseda je dala besedo in zdaj mu pred začetkom vsakega turnirja za grand slam slovesno izročijo tradicionalno rdečo ovojnico z dobrimi željami. Biti tisti, ki sme darilce izročiti, je najvišja možna čast v Cerkvi Sv. Rogerja. Tani, dvainštiridesetletna Belgijka, že leta ves svoj dopust in veliko denarja (zanj bi si lahko kupila hišo, je nekoč izračunala) porabi za obiskovanje turnirjev, a ji ne enega ne drugega ni niti malo žal. »Način, kako se giblje po igrišču, vse je tako lepo. Bekhend, gibanje nog, kot bi plesal po igrišču. On je pravi navdih. Čista nedestilirana sreča. Z nobeno drugo stvarjo se ne da primerjati.«

Loparji letijo na mehko: tule je nekaj, samo nekaj njegovih rekordov: ima 19 zmag na turnirjih za grand slam, največ med moškimi, trenutno je tretji na svetu, a na prvem mestu lestvice je prebil 302 tedna, od tega 237 zaporednih tednov. Je četrti na Forbesovi lestvici najbolje plačanih športnikov in je do lani samo z nagradami na turnirjih zaslužil okrog sto milijonov dolarjev, več kot katerikoli drugi tenisač – pa nagrade sploh niso njegov glavni vir dohodka, veliko več dobi za reklame in za plačane nastope. Kar ni slabo za sina Švicarja in Južnoafričanke, ki je imel čisto normalno otroštvo, čeprav je v tenisu začel tekmovati priosmih letih, profesionalni igralec pa je postal leta 1998, pri še ne čisto osemnajstih. Danes slovi kot miren, hladnokrven igralec, ki redko ugovarja sodnikom in ne lomi nedolžnih loparjev – vedno pa ni bil tak. Včasih se je razjezil, večinoma nase, in potem se je glasno ozmerjal. In tudi loparje je metal okrog, ampak premišljeno: »Vrgel sem jih taktično, v mrežo, da se ne bi polomili in bi jih potem slišal od staršev, ker so dragi.«

Več v Zarji št. 30, 25.7.2017