Ali ste se kdaj vprašali, zakaj dnevno časopisje poleti, ko je čas kislih kumaric, ne ponavlja člankov, reportaž in komentarjev iz najbolj »branih« mesecev? Vsaj podlistke in promocijske odlomke knjižnih del bi morda lahko ponovili. Poleti bi ljudje gotovo imeli več časa za prebiranje Springsteena in Vojnovića. Na primer. Tudi večji del sobotnih prilog bi lahko ponovili, le redki imajo med letom čas zanje. Pa potopise, reportaže, marsikaj zimzelenega bi se našlo. Ampak saj vemo, to ne gre.
Časopis ni nacionalna televizija, na kateri se vse ponavlja. Ponavlja se tudi kaj, kar je bilo že prvič težko gledati, na primer kakšni kvizi in razvedrilne oddaje. Tudi poletni Tednik zlepijo tako, da ponovijo že objavljeno. Ob tem je neresno, da je Kadunc rušil direktorico zaradi enega prispevka v Tedniku. Če že, bi Tednik kot profesionalni izdelek veljalo primerjati z vsebinsko podobno, a neprimerno boljšo mozaično oddajo na konkurenčni Pop TV. In se, v dobro oddaje in nacionalne televizije, uredniku zahvaliti že mnogo pred Thompsonom. A RTV ni le Tednik. Pretehtati bi morali tudi njen nadstandardni dokumentarni na eni in vse teže gledljivi razvedrilni program na drugi strani. Tudi o neznosni količini ezoteričnih vsebin na nacionalni televiziji bi morali uredniki resno razmisliti. Čeprav imamo danes na voljo vse informacije tega sveta, je še vedno veliko tistih, ki niti ne pomislijo, da je promocija najrazličnejših hokuspokus metod, bio, alternativnih terapij in čudežev vseh sort najbolj v interesu tistih, ki z njimi služijo. Dokler gre za hujšanje in iskanje pravih vibracij, še gre, ko začnejo uradno medicino zavračati zelo bolni, pač ne več. In govorimo o nacionalni televiziji, ki jo vsi, tudi najbolj naivni ali celo najbolj obupani, plačujemo zato, da bi v naše domove prinašala preverjene vsebine. Ampak nič ni bilo o tem rečenega v teh vročih dneh, ko so žagali Ljerko Bizilj, le o tem, ali je bolj rdeča ali bolj črna. Čeprav so se forumaši skoraj poklali, jim še vedno ni jasno, kar je za direktorico dobro.
A naj se vrnem k tisti pobožni želji o ponavljanju! Tiskani mediji tega ne počnejo, avtorji pač tu in tam. In v dneh, ko se na novo tnalo pripravlja ministrica za zdravje Milojka Celarc Kolar, sem malo pogledala nazaj po svojem pisanju. Pred letom sem pisala o tem, da se nam Slovencem ne piše dobro, če v zdravstvo ne bo priteklo več denarja. Večina sodobnih tehnologij, večina potrošnega materiala, večina medicinskih pripomočkov in zdravil stanejo pri nas ravno toliko kot v Švici ali Luksemburgu, kjer se ponašajo z izjemno dobrim, a tudi z zelo dragim zdravstvom. V Luksemburgu dajo za zdravstvo po glavi prebivalca 5500 evrov, v Avstriji po najnovejših podatkih 4300 evrov, v Sloveniji pa 2000 evrov. Vse to so podatki inštituta za merjenje evropskega indeksa zdravstvenih storitev za potrošnike, EU Health Consumer Powerhouse, v nadaljevanju HCP. Praviloma velja, da če veliko daš, veliko dobiš. A ne povsod. Čehi dajo komajda kaj več kot mi, pa so na lestvici 35 evropskih držav na 13. mestu, mi pa na 16. Precej za nami so denimo Poljaki, Hrvati, Romuni ... pa tudi Italijani. Pred časom je o tej lestvici kritično pisal dr. Dušan Keber. On ji s svojim znanjem in vedenjem ne bi povsem zaupal, je zapisal. A danes vidimo, kako je. Ni ga, ki bi vedel, kaj se sploh dogaja in kaj nam je storiti. S 150 milijoni minusa v zdravstvenih zavodih ne gre več.
Več v Zarji, 18.7.2017
