Da ženske od presenečenja ne bi kap, so njuni tiskovni predstavniki z namero seznanili tudi medije. Ampak to je že druga zgodba. Ja, darila so težava. Največja za tiste, ki, kot rečemo, imajo vse. A ta »vse« je relativen. Za nekoga je to nekaj hiš, za drugega pa polne omare nepotrebnih reči. Tudi daril.
Če sem kdaj nad čim, kar je počela moja mama, vihala nos, so bila to njena rojstnodnevna darila. Kar veliko zadnjih let mi je za darilo dala denar. Ne ne vem kaj, a vendar »da si boš kaj kupila«. Leto za letom. Zaklela sem se, da česa podobnega jaz že ne bom počela. Tud zato sem njej, pametna kot sem, leto za letom kupovala darila. Že kaj. Od cunj, kozmetike do čajnikov. A šele po tistem, ko je ni bilo več in sem mnogo teh daril našla originalno zapakiranih v omari, sem dojela, kako butasta sem bila. In morda je tudi to razlog, da svojim ta mladim brez slabe vesti in nepotrebnega sprenevedanja raje dam kuverto. Ne ne vem kaj, a bolje kot nekaj, za kar bi se zahvaljevali in potem zabrisali v kot. Sicer priznam, da ob tem vsakič znova tudi njim pripovedujem to zgodbo o mami, a pazim, da nikoli ne vprašam, za kaj so darilo porabili. Tega vprašanja sem se namreč jaz najbolj bala. Praviloma sem denar razfrčkala za kar koli, ker se v resnici darila nisem niti potrudila porabiti tako, da bi lahko kaj pokazala. Me je sram, a tako je bilo.
Vnuki so druga zgodba. Vsi so še tako majhni, da jim kaj pomeni le nekaj, kar si zares želijo. Igrača za poba, za punce tudi kakšna super cunjica ali kaj podobnega. In tu se začnejo težave. Tu se spet izkaže, kako hitro nas lahko povozi čas. In kako preprosto bi bilo njihovim staršem dati nekaj cekinov, pa naj si oni belijo glavo. Saj sodelujejo, ne smem reči, da ne. A še tisto, kar moram jaz izbrati, je težava. Marsikakšna reč, saj veste, takšna super, malo didaktična, malo praktična, malo koristna in kar je še teh reči, že naslednji dan konča na igračkarskem smetišču zgodovine. In tako vsako leto petkrat. Pa niso težava le rojstni dnevi. Marsikaj je lahko povod za darilo.
Ko boste vi tole brali, bodo šole že zaprle vrata. Tudi naš šolar komaj čaka počitnice. Hm, kdo ve, ali za svoj trud pričakuje nagrado. Kot večina je bil priden. Nič ni rekel, da bi kaj rad. A že to, da jaz razmišljam, pove, kako lahko delo imajo novodobni guruji pobesnelega potrošništva.
Ko sem bila otrok, je konec šolskega leta pomenil začetek počitnic. O kakšnih darilih in nagradah ni bilo govora, vsaj pri nas ne. O psihofizičnih obremenitvah malih buč takrat nihče ni kaj dosti razmišljal. Teorije prostega časa še niso bile znanost. Je pa res, da takrat tudi nobene dobrodelne nabirke niso bile potrebne za to, da smo otroci lahko šli v počitniške kolonije, vsaj v Fieso ali v Savudrijo. Če verjamete ali ne, sama sem bila 14 dni v italijanskem Riminiju. Zapomnila sem si ga po najbolj dolgočasni plaži na svetu. Takrat pač. Moj mož je bil skupaj s štirimi sorojenci nekajkrat v Gozdu - Martuljku. Danes berem, da je bila to le promocija socializma. Veste kaj, tudi prav. Morje je bilo enako slano za vse.
In je še vedno. Če našim omeniš pot na morje, so tisti, ki so dovolj veliki, da se spomnijo, nadnavdušeni. Prvi pogled s Črnega Kala pospremijo z vriskanjem, skok v vodo pa s kričanjem. Kot nekdaj. Niso se spremenili otroci, mi smo se. Mi imamo slabo vest, če jim ne ponudimo ne vem česa. Za megalomanijo današnjih časov niso krivi otroci. Z dopustom na Maldivih se hvalijo odrasli, otrokom je fino povsod, kjer je morje ali družba.
Ali veste, kaj naših pet neskončno razveseli? Pet malih plastenk za delanje milnih mehurčkov. Vsi ponorijo. Naš devetletnik in naša najmlajša dveletnica. Darilo, da se reče. Pa še doma ga lahko naredite.
Ni res, da je za veselje potrebno razkošje v žepu, dovolj je tisto v glavi. Blagor tistim, ki ga imajo.
