Čeprav je njen urnik natrpan z obveznostmi v Sloveniji in Ameriki, ki je že skoraj dve desetletji njen drugi dom, na pogovor pride široko nasmejana in nalezljivo dobre volje. Iz oči ji sijejo iskrice, za kar je zaslužen tudi Dejan Roljič. Je njena sorodna duša, uspešen poslovnež in dobrodelnik, ki jo ves čas spravlja v dobro voljo, pred kratkim pa jo je zaprosil za roko. Seveda je privolila, v srcu pa jo je zabolelo, da njena mama zaradi demence tega ne more deliti z njo. »Starši so me vedno podpirali in verjeli vame, zato mi je še toliko huje, ker se mama ne more veseliti z mano,« pravi Ana s solzami v očeh. Razkrila je, da se vsak dan znova sestavi, da gre naprej.
»Vedno sem vedela, da je vse mogoče, verjela sem v svojo vizijo, zato sem pripravljena na vse. V življenju sem doživela veliko lepega in tudi težkega. Naučila sem se težke reči videti kot priložnost, iz katere se lahko največ naučiš. To je pot, da postaneš boljši. Ko pridejo težki časi, moraš dobesedno riniti naprej. Nihče nam ni obljubil, da bo življenje lahko in preprosto. Če ne živiš življenja surovega, kot je, potem tudi ne vidiš svojega potenciala, da se učiš in rasteš,« je prepričana Ana, ki izvaja (tudi) inspiracijska predavanja po Sloveniji in svetu. Ljudem iz svojih izkušenj pove, da nikoli ni tako hudo, da se ne bi mogli pobrati in iti naprej. In kolikor je to v težkih trenutkih neumno slišati, smo potem nekega dne res hvaležni tudi za tisto hudo.
Vredno je izstopiti iz cone udobja. »Sem človek, ki lahko veliko prenese. Vztrajna sem, vedno se borim in se nikoli ne predam. Ko je najhuje, je treba najbolj stisniti zobe in iti naprej. Lahko imaš vzornike, vendar moraš biti sam sebi največji idol oziroma navdih. Treba ga je najti v sebi in živeti svoje poslanstvo. Biti resničen in pošten (v angleščini sta besedi za to true and honest, sama sem skovala besedo truhoma in jo patentirala) – to je izziv, ki ga je treba vsak dan vaditi in razvijati. Je nenehen trening, ki zahteva veliko energije, spraševanja, kdo in kaj sem. Ljudje se bojijo sprememb, živijo v coni udobja in pritoževanja. So nezadovoljni in v začaranem krogu, ki se širi. Napredek se zgodi, če ves čas stremiš k temu, da sam sebe izpopolnjuješ v vseh segmentih, da si miren in se imaš rad. Vpogled vase je vedno najtežji, vendar to pripelje do čiste svobode in ljubezni,« pravi Ana, ki se od nekdaj trudi biti iskrena sama s seboj.
S precej truda se je naučila tudi potrpežljivosti. »Bila sem neučakana, veliko sem tudi dala na mnenje drugih in izgubljala sebe. Doma so me vzgajali v iskrenosti, pristnosti in poštenosti. Veliko mi je pomagala tudi sestra Oli, priznana alternativna terapevtka. Ona je moja velika učiteljica, ki me je skupaj s starši naučila gledati na stvari s srcem, in ne egom,« pripoveduje Ana in dodaja, da je najbolj srčno bitje, kar jih pozna, njena mama. Z njo, očetom in vso družino so preživeli nepozabne trenutke.
Izgubljanje mame. »Hudo mi je, ker je zdaj drugače. Zdi se mi, da bi lahko doživeli toliko lepega, vendar je treba ceniti tisto, kar je,« odločno pravi. Mama in oče sta jo podpirala pri vsem, kar je počela. Vsem je bilo hudo, ko se je pri osemnajstih letih odpravila igrat tenis in študirat v Ameriko. Tam je preživela kar nekaj lepih let in dobila še eno družino, ameriško, in številne prijatelje. Vse priložnosti pa je izkoristila za vračanje v Slovenijo. Trenutki z mamo in očetom so bili vedno nepozabni.
»Pred osmimi leti pa se je začelo. Sprva se je vsem zdelo čudno, da je začela pozabljati stvari, saj je vsa leta skrbela za vse. Za vsakega od nas je vedela urnike, kdaj in kam gre ter kdaj pride. Meni je šlo sprva na živce, ko me je že desetič vprašala, kam grem, ker sem ji povedala, da s prijatelji v kino. A bolezen je počasi napredovala, čeprav je bila fizično v dobri kondiciji. Bila je neverjetna ženska: jugoslovanska prvakinja v plavanju v štafeti, ki je osvojila tudi kup teniških turnirjev, za dušo je igrala klavir in uživala v klasični glasbi. Potem pa je bilo vsak dan malo huje. Zadnjih pet let ne prepozna nikogar od nas,« pripoveduje s solzami v očeh. Ko ni zmogla več, je šla v dom.
Več v reviji Zarja št., 26. 27. 06. 2017
