Takrat pač greš k svojemu izbranemu zdravniku in on bo že vedel, kako in kaj. A izkaže se, da vsi vendar niso, kot je tisti Martin s televizije, ki vse tegobe svojih bolnikov sam odpravlja. Ali pa kar z njimi vred odpira prava vrata.
Zgodilo se je znancu, ki je vse življenje plačeval prispevke za zdravstvo, a potreboval ga do pred kratkim ni. Bolezen je našla tudi njega. Izbrani zdravnik mu je dal napotnico za specialista. »Poskusite, « je rekel, »a verjetno boste morali pregled plačati, saj se čaka več kot šest mesecev.« In imel je prav. Za ultrazvok, s katerim si je »prislužil« hiter vstop v nadaljnjo diagnostiko, je plačal 140 evrov. Potem je šlo. Na zdravstveno. Diagnoza je bila resna. »Odločitev za terapijo je v vaših rokah,« so mu rekli, »lahko se odločite za čakanje, lahko pa za operacijo.« Ker s tempirano bombo ni prijetno živeti, se je odločil za operacijo. »No, prav, najdite si ustanovo in metodo, ki vam najbolj ustreza in kjer boste najprej na vrsti,« so mu rekli v uglednem diagnostičnem centru. Dobil je napotnico.
Lahko si mislite, da sta se on in vsa njegova ožja rodbina vrgla na splet. Brskali so, kaj vse skupaj pomeni, kako naprej, kje so najboljši za te reči in kje bi ga v doglednem času sploh sprejeli. In so našli.
Do tod je vse teklo tako, kot pač poteka pri nas, kjer zdravniki nimajo časa za pogovore. In kar večina tistih, ki ne živijo na socialnem robu, tudi pozna. Ta socialni rob omenjam zato, ker je bilo v njegovem primeru za to, da je prišel dokaj kmalu na vrsto za nujno diagnostiko, treba imeti vsaj 140 evrov za ultrazvok. In vemo, nimajo jih vsi.
Ko se je na podlagi zbranih informacij odločil za metodo zdravljenja, se je začelo telefonsko poizvedovanje. In našel je bolnišnico, kjer bi ga lahko operirali že v nekaj mesecih. Z napotnico za operacijo in z vsemi zbranimi izvidi se je odpravil v knežje mesto. Tako kot povsod so ga tudi tam prijazno sprejeli. Datuma za operacijo mu niso mogli dati, ker da potrebujejo še eno napotnico za operacijo, so rekli. S prvo so »pokrili « samo pregled. Sicer si je mislil svoje, a je seveda odšel nazaj v Ljubljano k specialistu, ki ni razumel, zakaj bi potreboval kar dve napotnici za eno operacijo. »Poskusite pri svojem zdravniku,« so svetovali. Uspelo je.
Ko je mislil, da je že vse opravil, je dobil iz bolnišnice spisek izvidov, ki jih mora še dodatno pridobiti. Še en ultrazvok, EKG, rentgen pljuč in nove laboratorijske izvide. Ko bo vse to zbral, ga bo pregledal še bolnišnični anesteziolog. In šele takrat, če bo vse v redu, bo izvedel datum operacije. Včasih, ko zdravstvo še ni bilo na sedanji ravni, so vse, kar je bilo treba pred operacijo, opravili v bolnišnici. Zdaj se mora za vse pobrigati bolnik sam: najti mora specialiste, laboratorij, rentgen in obresti kopico čakalnic. Ker se pri nekaterih diagnozah mudi in ker vemo, kakšne so čakalne dobe, je jasno, da tisti, ki le lahko, marsikateri pregled plača. V našem primeru najmanj še enkrat 140 evrov za še en ultrazvok.
Za vse to potrebuješ denar in konjsko kondicijo. Mi pa govorimo o bolnih ljudeh.
Priznam, tudi na tragedijo v Izoli sem se spomnila.
Kako neki se v podobnem položaju znajde nekdo, ki sploh ne ve, kam naj se obrne, in ki nima za samoplačniške preglede? Se izbrani zdravnik zanj bolj potrudi? Mu pomaga, ga usmeri, dvigne kakšen telefon, pokliče kolega …? Naredi to specialist, ki mu postavi resno diagnozo? Ali pa morda bodoči kirurg uvidi, da je v digitalni dobi pošiljanje bolnega človeka čez pol Slovenije po nov papir, po novo napotnico nevzdržno? In ali zbirokratizirani sistem takšne »olajšave « sploh omogoča?
A logičnega odgovora na logično vprašanje ni. Nekaterim kalne vode ustrezajo, drugim je vseeno. Bolniki pa smo nemočni in prestrašeni. Predvsem pa smo do grla siti sistema, v katerem več od človeka šteje papir. In še več denar. Sistem je zavožen.
In tisto, čemur ministrica reče reforma, se ničesar od tega ne bo niti dotaknilo.
