Biti v zrelih letih ni nujno samo slabo. Zrelim letom se pritakne tudi kakšen privilegij. Govorim iz lastnih izkušenj. Novinarstvo. V zrelih letih je marsikomu marsikaj lažje povedati kot takrat, ko si na začetku svoje poklicne poti in veš, da se boš na njej srečeval s takšnimi in drugačnimi. Doslednost, pokončnost, profesionalnost nikomur niso položene v zibel. Niti tistim ne, ki tako radi sebe in druge prepričujejo, da nikoli, ampak res nikoli niso sprejeli niti enega samega samcatega gnilega kompromisa. A kaj, ko ljudje niso zlate ribice.
Leta nas izučijo in izbrusijo. In to mi je prišlo na misel v teh dneh, ko sem poslušala govor Meryl Streep na podelitvi zlatih globusov. Ima jih 67 in z vsakim letom je boljša. Z vso zgroženostjo je pljunila na Trumpa. A je rekla še nekaj, česar v teh časih, predvsem pa v naših krajih zlepa ne boste slišali. Rekla je: podprite novinarje, podprite nevladno Združenje za zaščito novinarjev, ki v Ameriki funkcionira kot neke vrste novinarski Rdeči križ. Podprite jih, da bomo zmogli naprej. Približno tako.
Četrta veja oblasti?! Zanikanje novinarskega dela in poslanstva je danes v modi. Najglasnejši so tisti, ki si do časov, ko je mogoče o komer koli anonimno zapisati kar koli, niso upali niti ust odpreti. Tisti, ki se ne morejo pohvaliti s svojim, gnojnico zlivajo na tuje delo, po vseh, po dolgem in počez. Eni so dejavni, drugi navijajo in prilivajo. In oboji verjamejo, da se jim bumerang ne bo vrnil. Molčijo novodobni lastniki medijev, molči državni regulator, veliko predolgo molčijo tudi novinarji. Pa čeprav bi morali vsi ti vedeti, da je verodostojno in profesionalno delo tako imenovane četrte veje oblasti nujno za verodostojnost in profesionalnost prvih treh. In danes smo, kjer smo. Ne vemo, kako se upreti lažnim novicam; ne vemo, kakšni interesi vodijo čivkače, kdo všečka najbolj sovražne govore; ne vemo, komu verjeti, koga prezreti. In posledice so. V Ameriki Trump, v Nemčiji že šesti ponatis Hitlerjevega Mein Kampfa. Morda nas bodo streznile nizozemske in francoske volitve. Ali pa tudi ne.
Ah, ja! Pred 220 leti so izšle Novize, prvi slovenski časopis, danes pa se precej bolj kot aktualni tisk berejo reklamni katalogi. V takih razmerah demokracija nima prav veliko možnosti. Bi pomagala nova evropska ustava?
Izvolite, kar ste izvolili. Nekaj naših uglednih gospodov se je odločilo napisati pobudo zanjo. Zakaj pa ne? Imajo čas, voljo in interes. Nekateri med njimi so se sprli s svojo zadnjo politično stranko, drugim se bližajo volitve. Zbrala se je zanimiva druščina: Pahor, Jambrek, Petrič, Hribar, Grafenauer, Rupel … sami modri, zreli in v slovenski politiki prekaljeni ljudje. Marsikaj predlagajo, med drugim skupno evropsko vojsko in obalno stražo, ki naj bi nas branili pred vsem, česar in kogar nočemo, pa še skupnega predsednika, ki bi si ga državljani Evropske unije volili na neposrednih volitvah. Si predstavljate to zadnje? Še doma se čudimo, koga vse si izvolimo. Da ne govorim o tem, s kakšno lahkoto bi tega predsednika odpikali povsod, kjer jim ne bi bil po duši. Kaj pa danes sploh so mednarodni dogovori? Kakšen pomen – razen stroškov – pa imajo Združeni narodi in še kopica drugih organizacij, ki se dičijo z imenitnimi proračuni in imeni ter z nikakršnim vplivom? Da o arbitražnih sporazumih in dogovarjanju v EU sploh ne govorim?! Saj, dokler gre za teran … no, ja, a predstavljajte si, da ste doma v Siriji!
Ankete, hvala lepa. Nimamo s kredibilnostjo politikov težav le v Sloveniji! Če vas te stvari vsaj malo zanimajo, ste gotovo tudi vi zasledili zadnje politične barometre. Nikoli ne vem, ali naj mi gre na jok ali na smeh. Tam okoli novega leta je bila med strankami prva SDS, sledila pa ji je SMC. Politika, ki sta v minulem letu na teh lestvicah največ izgubila, pa sta njuna predsednika Janez Janša in Miro Cerar!?
Halo?! Po čem in po kom torej ljudje sodijo stranke? Po predsednikih očitno ne. Po kom pa? Če bi anketarji ljudi na cesti zaprosili, naj jim naštejejo vsaj pet vidnih članov SDS in SMC, sem prepričana, da bi med vprašanimi s težavo našli enega, ki bi to zmogel. Priznam, da bi pri SMC tudi sama imela težave. Pri SDS pa bi se spomnila le tistih, ki bi se zaradi svoje konfliktnosti tako morali umakniti, če bi stranka še kdaj želela sestaviti vlado. Po čem jih torej sodimo? Za ankete mi je v resnici vseeno, a podobno – žal – ravnamo tudi kot volivci. In potem si izvolimo, kar si izvolimo. In imamo ministre in ministrice, kakršne pač imamo.
Ministrica ne hodi na urgenco. V teh dneh so se številni mediji znova razpisali o ljubljanski urgenci. Naključje je hotelo, da sem po mnogo letih bila tam znova prav prejšnjo nedeljo zvečer. In vse, kar so posnele kamere, je res. Grozno je. Ne le da ni dovolj postelj, niti stolov ni. Reševalci vsakih nekaj minut pripeljejo novega, praviloma povsem nemočnega ostarelega bolnika. Na oddelku za interno prvo pomoč je bilo noro. In tako kot sem že večkrat zapisala, na srečo velika večina medicinskega osebja premore dovolj sočutja in osebne poklicanosti, da ob vsem tem zmorejo ohraniti mirnost in strokovnost. Mislim si, da bi ljudje številne tegobe tega našega zdravstva lažje razumeli, če bi namesto pogosto nadutih in ošabnih sindikalistov oni govorili o njih. O nočeh na urgenci, o bolnikih, ki čakajo več ur, pa jim – premraženim zaradi prepiha – niti odeje ne morejo ponuditi. O tistih, za katere niti stola ni, kaj šele vozička ali postelje. In o tem, kako se sami tam počutijo. A verjetno nimajo ne časa ne volje. Tudi zato se oni še dolgo ne bodo vozili s prestižnimi avtomobili. Njihovi sindikalisti pa se!
15 let in 30 minut. Ljubljanska urgenca je gradbišče že 15 let. Interna prva pomoč bo menda končana letos spomladi (???), poškodbena pa šele čez tri leta. Medtem pa smo lani, s pomočjo evropskih sredstev, na horuk spravili pod streho reci in piši deset novih urgentnih centrov. Tega v Ljubljani pa gradimo že 20 let! In nikomur, ki je zaradi lastnih interesov zaviral graditev, se ni skrivil niti las na glavi. Pa čeprav tja gravitira največ ljudi, poleg tega pa vse, kar zadiši po zapletu, tudi iz tistih novih centrov, še naprej prav na hitro odpeljejo v Ljubljano. Dežurstvo pa je verjetno enako »donosno«, če pregledaš v eni noči tri ali pa 83 ljudi.
A s tem se nova ministričina zakonodaja ne bo ukvarjala. Ker je treba misliti na volitve, bomo po novem na nujni pregled čakali največ 14 dni, v ambulanti pa le še 30 minut! Samo koalicija mora reči ja, pa bo! Veste kaj, z ministrico vred bi jih za ves konec tedna priklenila na ljubljansko urgenco. Z 39 stopinj vročine in drisko vred! Pa naj gledajo na uro!
Križana gora, bi rekla moja mala vnukinja, ki se še ima pravico marsičemu iskreno čuditi. Papir pa res vse prenese!
