Takoj za Zbirnim centrom za razvrščanje različnih vrst odpadkov na ljubljanski Cesti dveh cesarjev stojijo objekti živih barv in nenavadnih oblik – kot nekakšen vesoljski center iz znanstvenofantastičnega filma. Nič čudnega, da privlačijo radovedne poglede ljudi, ki se znajdejo v bližini, tam pa izvejo, da je to pravzaprav Regijski center za ravnanje z odpadki (RCERO) Ljubljana. To je tovarna, kjer se v resnici dogajajo nenavadne stvari – v posebnih postopkih obdelave in predelave namreč iz nekoristnih mešanih in bioloških odpadkov (na leto jih lahko sprejmejo kar 170 tisoč ton), dobijo 30 tisoč ton surovin, namenjenih recikliranju, do 60 tisoč ton goriva in 7 tisoč ton komposta.
Ker naj bi bil ljubljanski RCERO eden največjih in zgled Evropi in ker naj bi njegova inovativna tehnologija obdelovala odpadke kar tretjine Slovenije (v projekt je združenih 43 občin), smo se povabili na obisk. Že upravna stavba, v kateri sva se s fotografom srečala z najino vodnico Nino Sankovič (vodjo za stike z javnostjo pri podjetju Snaga), je zanimiva z opremo iz recikliranega pohištva – sejna miza iz kolesarskih obročev, lestenci iz pivskih steklenic in starih namiznih svetilk, obešalnik iz kolesarskih krmil, vrtna garnitura iz starih kopalnih kadi … Z malce spretnosti, domišljije in iznajdljivosti so izdelkom, ki bi jih sicer zavrgli, vdihnili novo življenje.
Smuči pa kar v smeti? Center sestavljajo razširjeno odlagališče, čistilna naprava za izcedne vode in objekti za predelavo odpadkov. Po predelavi konča na odlagališču manj kot pet odstotkov odpadkov, ki jih ni mogoče znova uporabiti kot surovine ali energente, vendar ne škodujejo okolju. Medtem ko so podobni regijski centri po svetu dolgočasno sivi, se ljubljanski RCERO blešči v modrih, zelenih, oranžnih in rumenih tonih. Vsaka barva simbolično odraža funkcijo objekta. Najprej smo si ogledali tistega v hladnih odtenkih, kjer v šestih sprejemnih boksih sprejemajo mešane odpadke. Štirje so namenjeni odpadkom iz gospodinjstev, dva pa iz proizvodnih, obrtnih in storitvenih dejavnosti. Ko smo se po številnih hodnikih, zaviti v vonjave različnih intenzivnosti (ki pa še zdaleč niso bile tako hude, kot bi človek pričakoval), prebili do žerjavista, smo imeli kaj videti! Iz kabine se je odpiral razgled na bunker, kjer se začne pot odpadkov. Dva tovornjaka sta ravno stresala vsebino v votlino, ki lahko sprejme 43 ton mešanih odpadkov na uro. »Veliki tovornjaki lahko naenkrat pripeljejo tudi do 23 ton odpadkov, medtem ko jih manjši pripeljejo približno osem ton,« je razložil žerjavist. Z ogromno, računalniško vodeno roko (grabilnikom, ki naenkrat lahko zagrabi do pet ton), je odpadke usmerjal na tekoče trakove za mehansko obdelavo. »Dostikrat smo presenečeni, kaj vse se znajde med odpadki, pa dosegamo najboljše rezultate med evropskimi mesti,« nam je povedal. Trenutno je, ne boste verjeli, v smeteh ogromno smuči! Mar sejmi rabljene smučarske opreme niso več v modi? Drobilnik odpadke najprej grobo zmelje, nato gredo na sito, ki jih loči glede na velikost. Od tod potujejo po tekočih trakovih, nad katerimi tako imenovani separatorji izločajo plastiko, papir, aluminij in druge kovine, z magnetom pa poberejo železo. Vse izločeno gre v tovarne za ponovno uporabo. »Česar ne moremo reciklirati, predelamo v gorivo s podobno kalorično vrednostjo, kot jo ima rjavi premog,« razloži Nina, ko zapustimo žerjavistovo kabino.
Več v Zarji, 17.1.2017
Galerija
Poglej vse fotografije (2)
