»Ali morda veste, kaj je narobe s to državo? ... Glavni problem je to, da preveč ljudi ne ve, kam gre, in zelo se jim mudi tja.« Kako zelo to drži za Slovenijo januarja 2017, ampak napisano je bilo že zdavnaj in sploh ne za nas, temveč za ameriško romantično komedijo The Bishop's Wife, Škofova žena, iz leta 1947.
Kadar mrzlično iščem način, kako bi kaj povedala, se po idejico ali dve rada zatečem na kakšno stran s citati in pregovori, saj vedno, vedno ugotovim, da je natanko tisto, kar sem hotela reči, neki davni nekdo že prav nesramno dobro povedal. Ampak oni dan me je zares presunilo: s citati in pregovori, nekaterimi starimi že več stoletij, se da izvrstno – koncizno in povsem natančno – opisati delo sedanje vlade. Vzemimo nespodobno naglico, s katero skuša skozi proceduro spraviti novelo zakona o tujcih. Tudi če povsem zanemarimo to, da obrača gluho uho (in slepo oko) proti ugovorom tistih, ki so jo izvolili, drugo gluho uho (in preostalo slepo oko) nastavlja tudi tistim, ki imajo zoper na hitro spackani zakon strokovne ugovore – saj veste, malenkosti, kot je na primer ta, da je novi zakon na smrt skregan z našo lastno ustavo. In jih že v zasedi čaka kup pregovorov. Kar trije domači, na primer naglo storjeno – gotovo skaženo. Ta bo že pravi. Ali pa tale: Naglica je sestra kesanja. In zagotovo tudi ta klasika: Počasi se daleč pride, naglica koristi samo zajcem. Velja spomniti, da zajci nimajo volilne pravice.
Irci pravijo, bog je naredil čas, človek pa naglico, Turki trdijo, da ima pri tem, kar je storjeno v naglici, hudič prste zraven, Perzijci so pa današnjo begunsko situacijo očitno že zdavnaj predvideli in dali navodilo: Naglica je dovoljena v treh primerih – kadar pokopavamo mrtve, kadar tujcu odpiramo vrata (!!!) in kadar možimo hčer.
In tole je tista zares nerodna stvar: v svoji naglici vlada ni dosledna. V nekaterih stvareh, praviloma tam, kjer bi bilo dobro pohiteti, se ji namreč nič ne mudi – v nekaterih stvareh je kot tiste reke Pujevega očeta A. A. Milna: Reke vedo: nič se ne mudi. Nekoč bomo že prišli. In bodo morda res, ampak nekateri, okrog štirideset tisoč jih je, nimajo časa, da bi čakali, oni morajo priti zdaj. Takoj! Gotovo kakšnega poznate ali ste eden od njih – to so vedno bolj bolni v čakalnih vrstah. Pri odpravljanju tega problema – ki je za razliko od tujcev na mejah, ki jih sploh še ni tam – že zelo dolgo in zelo odločno tu, ni zaznati prav nobene naglice, vlada polzi počasi kot ledenik. Tole ste lahko prebrali v petkovem Delu, enkratni program za skrajševanje čakalnih dob, samo in izključno za leto 2016, se je z letom vred iztekel, zdaj pa »ni več zakonske podlage« da bi plačevali operacije popoldne in med vikendi. Štirideset tisoč bolnikom, toliko so jih našteli lanskega decembra, ki čakajo že nedopustno dolgo, se pa vedno bolj mudi, ker se jim njihove bolezni slabšajo, medtem ko čakajo, da bo vlada odločila – ali še bolje, da se bo sploh spravila k odločanju – kje najti denar in koliko. Več bo znano konec januarja, so obljubili na ministrstvu za zdravje. Oni imajo čas. Upajmo le, da se držijo vsaj Goetheja – Ohne Hast aber ohne Rast, brez naglice, vendar brez počitka – in ne besed Lewisa Carrolla: The hurrier I go, the behinder I get, čim hitrejšišejše grem, tem bolj sem zaostankan.
Če je vladi in izvoljencem ljudstva že povsem vseeno za usodo tujih beguncev in domačih bolnikov – in iz njihovega ravnanja sklepam, da jim je – naj posvetijo vsaj toplo misel svoji vnovični izvolitvi. Kot je rekel Howard Newton, ljudje pozabijo, kako hitro ste nekaj naredili – zapomnijo si pa, kako dobro ste to naredili. Ali z besedami patra Lorenza: le zlagoma; rad pade, kdor hiti.
