Običajno ne pišem rada potopisov s svojih potovanj. Imam jih namreč zase, za svojo dušo. Tokrat bom naredila izjemo: ker smo se za skupno potovanje odločile štiri gospe v najlepših letih, ker dežela, kamor smo potovale, ni ravno najlažji cilj na svetu in ker je treba potovati, dokler ti to dopuščajo zdravje, denar in radovednost.
Štiri dekleta, no, poimenovale smo se Zlata dekleta, kot tiste iz znane nadaljevanke, ker smo že malo v letih, čeprav smo imele na izbiro še ime Seks v mestu, a nekako ni bilo najprimernejše, zaradi let namreč. Spoznale smo se pred natančno trinajstimi leti, ko smo skupaj raziskovale Namibijo. Tri od štirih smo vmes še veliko potovale, četrti pa je bilo to prvo večje potovanje od tedaj. Zato je morda imela malce zdravstvenih težav, preostale tri pa čisto nič, še driske ne.
Izbrale smo si zelo modro različico potovanja: v Jangonu, največjem mestu Mjanmara, kot zdaj domačini imenujejo nekdanjo Burmo, nas je pričakal slovenski vodnik, ki ima to deželo zlatih pagod, riža, rubinov … v malem prstu, saj v njej preživi kar nekaj mesecev na leto. Svoje želje, kaj bi rade videle, smo mu zaupale že v Sloveniji, nekaj biserov pa nam je prikrival za presenečenja. In bilo jih je dosti!
Pa začnimo! Že Jangon (nekoč Rangun, nekdaj tudi glavno mesto) je presenečenje: drveča vozila, trobljenje, kolesa, tuktuki, vročina, prah … množica hitečih ljudi, a z nasmejanimi obrazi. Burma slovi kot dežela prijaznih ljudi, čeprav so morali najprej dolga leta prenašati britansko nadvlado, potem pa še lastno vojaško hunto, ki je deželo spravila na rob propada. Ko smo se vozile s kolesi ob jezeru Inle, nas je pozdravil skoraj vsak Burmanec, kar tako, iz dobre volje, ne da bi kaj pričakoval od nas. Neka domačinka me je na že skoraj končanem potovanju ob morju sicer posvarila, da morda je pa vseeno kdo le na videz prijazen in da ima kakšne slabe namene, a v vsem času nismo imele niti ene slabe izkušnje, nič nam ni zmanjkalo, nihče nas ni grdo pogledal, kaj šele da bi bil nesramen, nevljuden … Še pri barantanju po tržnicah in trgovinah so bili neverjetno popustljivi, sploh do najbolj pretkane »trgovke« od nas štirih.
Celoten članek o potovanju po Burmi si lahko preberete v drugi letošnji številki revije Zarja.
