Starši otrok, ki raziskujemo vse dobro in slabo, povezano s cepivi, in ki se po vsestranskem informiranju želimo odgovorno odločati o zdravju svojih otrok. Tisti starši, ki se jih navadno ne posluša. Občasno se nas prosi za kratko izjavo, intervju. Nam je včasih namenjenih vsega skupaj nekaj minut v televizijskem prispevku o cepljenju zato, da se ustvari videz, da imamo tudi mi pravico spregovoriti. Včasih tudi kakšna vrstica v časopisnih člankih prikaže naše mnenje, našo izkušnjo. A vendar smo vedno znova preslišani, stigmatizirani. Ujeti v lastni bolečini, številni med nami z bolnim otrokom, ki mu ne moremo pomagati ne mi ne stroka. Z otrokom, poškodovanim zaradi stranskih učinkov, navedenih v proizvajalčevih navodilih za cepiva, nas uradna medicina, vse bolj pa tudi mediji potiskajo v kot. S svojim pristranskim poročanjem implicitno pozivate javno mnenje v obtoževanje in sramotenje predvsem tistih staršev, ki smo bili skupaj s svojimi otroki že žrtve hudih krivic. S televizijskih zaslonov in iz časopisja dobivamo z vaše strani informacije o naši neodgovornosti, neresnosti, nepremišljenosti. Revija Zarja 25. oktobra 2016 piše o »pohodu proticepilskega razpoloženja«. Kot bi bili vojska, katere edini namen je škodovati drugim. Nevarni smo. Ni nam sicer jasno, zakaj, saj nikogar v nič ne silimo, tako kot se to z nami počne. Nikogar ne sankcioniramo, če se z nami ne strinja. Mediji nas prikazujete kot grožnjo človeštvu – zaradi nas se bodo vrnile pozabljene bolezni, zato naj bi cepljenje moralo biti obvezno. In tako ostajamo še naprej ujeti v medijski nemoči, ker nam nista omogočena prostor in čas, da bi z dejstvi pojasnili vse tisto, kar nam leži na duši. Veste, tudi mi smo čuteča bitja, ki trpijo ob naših otrocih, poškodovanih s cepivi. In tudi nam ni vseeno. Tudi mi bi želeli, da se nam nameni prav toliko časa, kolikor se ga namenja promotorjem in podpornikom cepljenja.
Starši se zdaj obračamo na vas.
Ker od novinarjev pričakujemo korektnost. Korektnost v poročanju, korektnost v odnosu do nas. Vsak ima pravico do svojega mnenja, vključno z novinarji. A vendar se v našem medijskem prostoru v zadnjem času dogaja nekaj, česar ne moremo več tiho, pokorno poslušati. To, da v oddajo javne televizije povabijo doktorico znanosti, dr. Matejo Černič, strokovnjakinjo za vprašanje ideoloških konstruktov o cepljenju, in jo vehementno prekinejo vsakič, ko si drzne s strokovnimi argumenti spodkopati druge doktorje, ko ji dovolijo povedati zgolj nekaj besed, se do nje vedejo kot do manjvrednega gosta, je milo rečeno nesprejemljivo. A smo šli čez to. Navadili smo se, da smo omalovaževana stran. Šli smo tudi čez to, da se v zadnjem času na naše osebne telefonske številke in elektronske naslove pošiljajo reklamni oglasi za cepljenje proti KME – čakajoči nadaljnje popuste in joker kupone za cepljenje gremo tudi čez to. Ko beremo nepreverjene in povsem nekredibilne podatke v zgoraj omenjeni številki revije Zarja, ko dan za dnem beremo in poslušamo laži, diskreditiranja svetovno priznanih doktorjev, kakršna je dr. Slađana Velkov, ki je bila v že omenjeni reviji celo obtožena, da ni doktorica, samo zato, ker si je drznila na osnovi raziskav podvomiti o varnosti cepiv; ko beremo in poslušamo dan za dnem sodbe in kritike nas, ki želimo raziskovati, tedaj se tudi mi pogledamo v zrcalo in se vprašamo o svoji odgovornosti. Do javnosti, predvsem pa do naših otrok. Mediji bi morali služiti ljudem. Ozaveščanju. Bogatenju in širjenju obzorij. Mediji bi morali širiti znanje ljudi. Se bojevati proti stereotipom, predsodkom, proti stigmatizaciji in žalitvam. Ne nazadnje vas k temu zavezuje etični kodeks. A žal, ko gre za vprašanje cepljenja, je večji del členov kodeksa kršen. Zakaj? Mar si mi ne zaslužimo spoštovanja? Ali vsaj glasu? Mar je jok našega otroka manj vreden od joka cepljenega otroka?
Spoštovani novinarji, uredniki! Preden objavite članek ali ko snujete pogovorne oddaje, v katerih predstavljate zgolj eno plat zgodbe, tisto, v katero vi verjamete, tisto, ki je uradno sprejeta za edino pravilno, vsakič pomislite, da vas berejo in poslušajo tudi starši v dilemi. Starši, ki bodo zaradi novinarske neobjektivnosti morda nekegadne v položaju, ko jih njihov srčni, nasmejani otrok po »pikici« ne bo več pogledal, se jim ne bo več nasmehnil. Ste pripravljeni prevzeti to odgovornost? Ste pripravljeni tem staršem in temu otroku pogledati v oči in jim pojasniti, zakaj niste prikazali tudi tistih podatkov, ki nasprotujejo uradno sprejetim različicam? Zakaj niste obema stranema namenili enakega prostora in časa?
S tem pismom izražamo globoko nasprotovanje enostranskemu prikazovanju vprašanja (ne)cepljenja, podajanju prirejenih in nepreverjenih podatkov, diskreditiranju in žaljenju priznanih strokovnjakov in nas, preprostih staršev, ki skušamo svoje odločitve sprejemati zgolj in samo po tehtnem premisleku. Od medijev pričakujemo spoštovanje novinarskega etičnega kodeksa − tudi ko gre za vprašanja, ki so povezana s cepljenjem, predvsem pa pričakujemo, da se nas vendarle prične obravnavati kot sogovornike, katerih argumenti so prav tako vredni obravnave kot argumenti druge strani. Od urednikov pa pričakujemo, da bodo novinarje vodili v smer podajanja celostne slike cepljenja, predvsem pa v smer enakega spoštovanja vseh mnenj, argumentov in ne nazadnje dokazov. Da ne boste tudi novinarji soodgovorni za prihodnje generacije s cepivi uničenih otrok, ki jih je že zdaj veliko preveč, četudi si dobršen del medicinske stroke in javnosti pred tem zatiska oči.
Starši s cepivi poškodovanih otrok
