Marsikaj se ne bi moglo zgoditi, če bi sistem, ki ga je prav ona ustoličila, deloval, se odzival in sankcioniral. In to velja tudi za zdravstvo in javni sektor v celoti. Brez posledic so šle mimo nas barabije in lumparije. Vse vladajoče strukture so se delale, kot da je vse v redu, kot da imamo res najboljše zdravstvo, šolstvo, javno upravo nasploh. Saj so jamrali in tarnali, a ukrepal ni nihče. Eden največjih grehov je gotovo plačna uravnilovka. Balzam za šefe, vodje, predstojnike. Nič jim ni bilo treba, ker sistem ničesar ni dopuščal. Zdaj se je zlomilo.
Podatki: leta 2000 je bila povprečna neto plača v Sloveniji približno 500 evrov, deset let pozneje – že v času recesije – pa že okoli tisoč evrov. Spodbudno. A letos, šest let pozneje, smo na 1018 evrih neto. Povprečno in prav nič spodbudno. Menda nam sicer gre dobro, raste BDP, industrija tudi.
160 tisoč ljudi dela v javnem sektorju. Vsi enaki, vsi enako pridni, vsi enako pametni. Vsaj po plačnih razredih. In tako je že leta in leta. Nobena vlada, noben minister si ni upal dregniti v to. Zaradi tega dobri bežijo, slabi ostajajo. Zaradi tega je marsikaj narobe. Ste se kdaj vprašali, zakaj Slovenija izgublja vse več mednarodnih sporov, zakaj nam ne uspe potegniti niti ene trase desetletja obljubljenih prometnih osi, zakaj bomo zaradi butastih odločitev plačevali milijonske odškodnine in obresti, zakaj se nadzorne institucije v tej državi raje ukvarjajo s štetjem slovenskih popevk, ne pa z novodobnimi barabami, ki so brez plač in prispevkov pustile na tisoče povsem brezpravnih delavcev? Ste se kdaj vprašali, kako je mogoče, da se cele jate domnevnih strokovnjakov sprehajajo po tej deželi in ugibajo, kako zaščititi ljudi in premoženje pred posledicami novodobnih ujm, pa se nič ne zgodi? Zakaj spet neke druge domnevne strokovnjake, ki zagovarjajo drage in menda domišljene nujne projekte, z lahkoto »potolčejo« trije penzionisti te ali one civilne iniciative? Morda je pa res, da najboljših javni sektor že dolgo ne zanima.
Za ilustracijo: strokovnjaku z visoko izobrazbo in nekajletnimi izkušnjami lahko javni sektor – ministrstvo na primer – ponudi 30. plačilni razred. V denarju je to nekaj več kot 800 evrov neto!? Slabih 200 evrov več, kot je minimalna plača, ta, zaradi katere zdaj številni protestirajo in v popoldanskem času stojijo v vrstah pred Rdečim križem. Težko je pridobiti koga dobrega. Sploh ker ve, da bo za večno poravnan z nekom, ki samo sedi in se dela, da dela.
In počasi je številnim, ki so del tega popljuvanega javnega sektorja, dovolj. Navsezadnje – lahko nam je prav ali pa tudi ne – brez njih država ne more funkcionirati. Tudi realni sektor ne. Pa čeprav vem, da veliko ljudi – poštenih, delavnih, razžaljenih in razčlovečenih – razmišlja kot sicer čisto prijazen možak, ki mi je pred časom dejal, da oni – vključil je tudi novinarje – ne delajo, da so le v službi. Tam so in dobijo plačo. Delal je on, ki si je penzijo prislužil v delavnici. In ni edini, ki v to iskreno verjame. Vsaj dokler ne potrebuje zdravnika ali pa učitelja.
Uravnilovka zdravništvo usodno ubija. Tudi od tam mladi in dobri bežijo. Morda je stavka zadnje upanje za ohranitev javnega zdravstva. Če se le ne bo končala samo pri za vse enako višjih plačah. Ne bi bilo prvič. Če ne zaradi drugega, bi vsi zvonovi morali zvoniti zaradi porušenega zaupanja. Drugače si vse pogostejših obupanih klicev staršev, ki prosijo, naj njihove otroke vendarle pošljejo na zdravljenje v tujino, ni mogoče razložiti. Starše povsem razumem, zdravnikom pa zamerim, da vse skupaj jemljejo tako zlahka. Iskanje krivcev v medijih je odveč. Noben starš, ki bi zdravniku zaupal, ne bi klical medijev. Ko je enkrat to zaupanje zapravljeno, si ga tisti, ki ga je zapravil, težko povrne. Nezaupanje med bolniki in zdravniki je ena bolj nalezljivih bolezni. Kot pri vseh je tudi pri tej preventiva lažja kot kurativa. Tudi do tega smo prišli zato, ker so bili predolgo vsi enako dobri, enako pridni in enako plačani. In mnogi prepametni za v naprej izgubljene bitke. In so šli.
