Pri tej je tako ali tako jasno, da se ji je zaradi prehitrega plezanja na finančne vrhove že zdavnaj zvrtelo. Eni so sicer strmoglavili v prepad, ampak tega še zmeraj ne sprejemajo in ne razumejo. Padajo na mehke blazine osebnih stečajev in podobnih fint, na katerih potem premišljajo, kako se čim bolj neopazno prigrebsti do denarja, ki je deponiran nekje na varnem. Soproge so pri tem neprecenljiva opora. Tudi tiste, ki nimajo svojih dohodkov, lahko prisežejo, da so privarčevale pri gospodinjskih stroških za novo hišico ali kakšno jahtico. Kaj se more, če razvajeno ljudstvo ne zna ravnati z denarjem.
No, in medtem, ko smo gledali že tridesetič v istem dnevu Kordeževo hišo brez ustreznega napisa, se je že odvijala sinoda o družini, ki daje vernikom kar precejšnje upanje, da bodo lahko v spovednici malce bolj svobodno zadihali. Papeževi stavki, ki jih mediji divje citirajo, recimo o tem, da lahko župniki odpustijo grehe ženskam, ki so naredile splav in so se pokesale, ali pa »če je človek gej in išče Boga in je dobrega srca, kdo sem jaz, da bi mu sodil«, seveda zbujajo upanje. Včasih kar pretirano. Visok vatikanski cerkveni uradnik je na začetku sinode javno priznal, da je gej – in javno tudi odletel. Kritiki si niso enotni, ali zato, ker je priznal, da zanj obstaja tudi seksualna plat življenja (kar je klerikom seveda najstrožje prepovedano), ali pa je vzrok predvsem to, da je napačno usmerjen. Kajti v Italiji je javno znano, da se neredki duhovniki civilno poročajo, živijo s svojo družino in nihče jim ne skrivi lasu. Farani zanje vedo in niti na misel jim ne pride, da bi jih tožarili. Zakaj je torej razriti homoseksualni duhovnik takšen problem? Če bi lagal, pa ne bi bil. Čeprav je laž tudi eden od hudih grehov.
In kako bomo opravili s homoseksualnimi pari pri nas? Z ustavnega sodišča, ki tudi počasi dobiva status božjega razsodišča in se bo potemtakem lahko kolektivno včlanilo v škofovsko konferenco, je pricurljalo, da bodo sodniki s tesno večino dovolili referendum o izenačitvi pravic gejev. Na ustavnem sodišču so sicer poskočili, da še ni nič odločeno, verjame pa seveda nihče. Se je že kdaj pokazalo, da poskušajo žvižgači vnaprej pripraviti javnost na nepričakovane odločitve. Pri tem bi si ljudstvo želelo, naj kateri od eminentnih pravnikov, ki nenehno dopisujejo v pisma bralcev, natančno pojasni, kako so se geji sploh znašli na sodišču, saj smo vendar sprejeli zakon, da se o človekovih pravicah, kar spolna usmerjenost vsekakor je, ne sme odločati na referendumu. Torej?
Ah, prejšnji teden je bil teden otroka. Nasprotniki gejevskih zvez so spet jadikovali, kakšne krivice se (lahko) dogajajo otrokom, ki imajo po dve mami ali dva očeta. Potem je v sredo udaril film tedna, ki se mu reče Filomena in tisti, ki ga še niso videli, so si gotovo grizli nohte, če že niso požirali solz. Ker je posnet po resničnih dogodkih, ki niso iz časov, ko so sežigali čarovnice, ampak pred nekaj desetletij. Irske nune so prodajale otroke nezakonskih mater posvojiteljem v Ameriko, mame so jih smele videti le po uro na dan, dokler jih niso iztrgali iz njihovih naročij in odposlali. Za svoj greh so morale po štiri leta garati v nunski pralnici. Ko je postala stvar prenevarna, so nune sežgale vse dokumente, matere, ki so iskale svoje otroke, in otroke, ki so iskali matere, pa cinično odslovile. Dokler se ni našla ena, ki je poiskala pomoč raziskovalnega novinarja … in je prišla stvar na dan.
Ah, tudi novinarska drama se je odvijala prejšnji teden. Čeprav bi morala Jana pri novem lastniku iziti že prvega septembra, je vse do danes ni in je, verjemite, niti ne bo. Blagovne znamke nekdanjih Delo revij so pustolovci dokončno uničili. Blagovna znamka revije pač ni blagovna znamka kokakole, kjer dobiš zraven recept, ki ga lahko vsak pripravi. Izgovori so bili zelo različni in neverjetni, zdaj sta si skočila v lase še solastnika in projekt je v »mirovanju«. Torej ga ni več. Pa toliko velikih besed je bilo v teh zadnjih mesecih izrečenih, in žaljivih tudi; novinarke Zarje smo bile razglašene kar za prostitutke, ker nismo – kaj? Ker se nismo dale? Eh, fantje moji, tisti po bankah, na internetnih straneh in ob igralnih avtomatih, včasih se zvrti tudi, kadar nisi preveč visoko. Žal nam je le za tistih 40 kolegov, ki so obviseli na cedilu. Večina nas iz lastnih grenkih izkušenj ve, kako je to.
