Ni ga junaka, ki bi zlahka razpredal na vsako temo. Nana Miličinski, pevka: »Z razmahom socialnih omrežij in spletnih strani, na katerih lahko ljudje, skriti za ekranom in poljubnim uporabniškim imenom, debatirajo vse mogoče in so zaradi anonimnosti pogumnejši, je mogoče res videti, kot da tabuji ne obstajajo. Toda v vsaki družini obstajajo teme, o katerih se ne govori ali pa se o njih govori premalo, in nikogar na tem svetu ni, ki bi zlahka razpredal o vsaki temi. Vsakdo, ki se ukvarja s seboj, naleti na tabu, ki ga mora sam pri sebi razrahljati ali se ga znebiti. Makro svet hoče dajati vtis, da tabuji izginjajo, mikro svetovi pa se generalno ne spreminjajo veliko.«

Tabu je strah pred drugačnostjo in lastno nevednostjo. Primož Suhodolčan, pisatelj: »Tabuji so bili in bodo! V nasprotju s preostalimi bitij na tem planetu pa se pri tako imenovanem modernem pokončnem človeku tabuji vsaj ves čas spreminjajo. Stari izginjajo, ampak, glej ti to, vedno se pojavljajo novi. Ker jih je še vedno zelo veliko, bom omenil samo nekatere kulturno-literarne tabuje, ki so se nam zgodili v bližnji preteklosti, zdaj pa so že del vsakdana. Kakšna je torej razlika med ljubimcem lady Chaterlley in 50 odtenki sive? Med golim plavanjem Hedy Lamarr, filmske zvezdnice v tridesetih letih prejšnjega stoletja, in odkrito erotiko današnjih starlet? Kaj pa recimo strip? Še pred nekaj leti je bil to pogrošni šund, pritlehni tabu, ki nam je kvaril otroke in mladino, zdaj pa je umetnost! Po mojem je tabu strah pred drugačnostjo in lastno nevednostjo. Kje so potem šele teme, kot so incest, pedofilija, bulimija, anoreksija, nasilne družinske zgodbe ter seveda zdaj tako zanimivi in tudi na žalost v politične namene izkoriščani begunci? Vse to je tukaj in tako je vedno bilo. Razlika je samo v tem, kako to v današnjem času dojemamo, kaj nam pomeni in kako se s tem spopadamo. Mogoče ne bilo slabo, če ne gre drugače, uporabiti zdrav razum in topel humor, začinjen z nepopustljivo satiro, ker tam tabujev menda za zdaj še ni. Ali pa jih vsaj naj ne bi bilo.«

Nič manj jih ni kot kdaj prej. Doc. dr. Rudi Klanjšek, sociolog: »Že teza, da je tabujev vse manj, je problematična. Primer: za člana SDS je gotovo tabu, da bi, pa čeprav mogoče sam pri sebi to verjame ali misli, govoril o pozitivnih aspektih komunizma, višjih davkih, kolaboraciji RKC, izgubi legitimnosti njihovega predsednika in podobno. Prav tako je za goreče vernike tudi danes tabu vse tisto, kar je bilo tabu »včeraj«. Samo opazujte reakcije, ki podvomijo o konceptu družine. Za številne je tabu ideja o vnovični nacionalizaciji, 6-urnem delovniku in podobno. Skratka, tabujev je ogromno, le da so njihova ozadja bolj fragmentirana, odvisna od tega, kateri skupini kdo pripada. Mogoče je le formalnega sankcioniranja manj. Na primer, če se kot lezbijka poljubljate v javnosti, za to sicer ne boste goreli na grmadi, toda zgražali se bodo mnogi, ki vam bodo s svojimi reakcijami jasno dajali vedeti, zakaj je to za njih tabu.«

Tabujev zvrhan koš. Dr. Miran Lavrič, sociolog: »Resnično se zdi, da v času masovnega komuniciranja, še posebno po internetu, ni več teme, ki ne bi bila javno obravnavana in v tem smislu detabuizirana. Vendar bistvo tabuja ni v tem, da neko dejanje ni nikoli storjeno. Gre le za zelo močan družbeni konsenz, da je neko dejanje v določenih okoliščinah zelo neprimerno in si zasluži sankcijo. V izvirni obliki tabuja ta sankcija ne prihaja od drugih ljudi, temveč od nadnaravnega. Če torej nekdo krši tabu, ima ob tem večina ljudi (običajno vključno z njim) občutek, da ga bo 'usoda' nekako kaznovala, čeprav neposredne socialne sankcije pogosto sploh ni deležen. Če razumemo tabu tako, lahko tudi v sodobnih zahodnih družbah, vključno s Slovenijo, najdemo precej tabujev. Največ se seveda govori o tabuju smrti. Čeprav se na splošni ravni o smrti veliko govori, je ta debata pogosto neracionalna. To se lepo vidi ob razpravah o evtanaziji. Ideja, da bi njena uzakonitev, poleg tega, da bi številnim posameznikom omogočila dostojno slovo od tega sveta, tudi zelo verjetno ublažila problematiko starajočih se družb, je nekaj, o čemer preprosto nihče ne govori. Ker je nespodobno, tabu.
Tudi tabu incesta je zelo živ. O njem seveda potekajo javne in strokovne debate. A 'na terenu' so stvari precej drugačne. Kolikor vem, v šoli otrok ne učimo, zakaj ne 'spimo' s svojimi mamami, čeprav od Freuda vemo, da je za fante prav mati primarni objekt seksualnega gona. Predstavljam si, da so odprte debate v družinah na to temo tudi zelo redke in da imajo otroci močan občutek, da so tovrstna vprašanja (kaj šele dejanja) globoko nespodobna, da so tabu.
Spisek sodobnih tabujev se pri tem ne konča. Tudi odnos do rekreativnih drog je prežet s tabuji. Redki so starši, ki bodo otroku opisovali svojo najboljšo izkušnjo po tem, ko so se ga pošteno napili ali pokadili travo. Govorjenje o tem, da droge prinašajo užitek, in o tem, katere so tozadevno boljše in katere manj učinkovite, je v velikem delu družbenega prostora preprosto nesprejemljivo. Obstajajo še številni politični in drugi javni tabuji. Naj samo omenim vprašanje nacionalne identitete. Načenjanje vprašanja, koliko bi bilo narobe, če bi se evropski narodi zlili v en kulturni prostor, kjer bi sicer uživali visok življenjski standard, a bi se v njem (predvsem manjši) narodi postopno stopili, je v političnem diskurzu globoko nespodobno.
Na kratko, težko si je predstavljati družbeno življenje brez tabujev. Vsaka družba ima svoje svetinje in kjerkoli je nekaj sveto, tam je tabu. Pri nas imajo status 'svetega' na primer življenje, materinstvo, zdravje, slovenstvo, in vsak od teh konceptov rojeva svoje (zgoraj naštete) tabuje. Med sodobnimi svetinjami je tudi zasebnost. Kdaj ste na primer koga vprašali, kako pogosto masturbira?«

Članek v celoti preberite v reviji Zarja št. 17, 13.10.2015