Ivan Bizjak je skorajda slep, kar pa ne pomeni, da lepote, ki ga obkroža, s tajsko ženo Yupin vred, ne zaznava. Mi smo ga obiskali na njegovem čudovitem domu na sončen jesenski dan iz več razlogov. Zato ker nam je nekoč (pred desetimi leti), ko je bil na pragu sedemdesetih, rekel, da jih bo dočakal 104, pa zato ker je napisal novo knjižico, že več kot trideseto po vrsti, in zato ker je že deset let v zakonu s Tajko Yupin. No, in ker je bil ravno čas kosila, smo lahko okusili, kako se Ivanu godi, saj mu njegova Yupin vsak dan pripravi kaj slastnega.
Majhen fant, ki je pasel krave, je imel burno otroštvo. Zaznamovala ga je vojna. Najprej je izgubil mamo, pri desetih še očeta. Krutost tedanjega časa ni izbirala žrtev. Odtlej ne joče več. Trma ga hrani že vse življenje in mu je tudi pomagala, da je uresničil svoje največje poslanstvo. Postal je učitelj. In to kljub vsej nespodbudi. Ali pa prav zato. Pred začetkom šolanja na učiteljišču mu je namreč zdravnik na zdravniškem pregledu rekel, da učitelj nikoli ne bo mogel postati, kvečjemu hlapec. Ivan je bil namreč od rojstva kratkoviden. Postal je spoštovan učitelj, ravnatelj, pedagoški svetovalec, tudi dolgoletni založnik in direktor treh založb (Mladinska knjiga, Prešernova družba, Sanjska knjiga). To je bilo za skoraj slepega zelo pogumno, saj je moral letno prebrati več kot sto rokopisov in še več knjig. Vseskozi pa je tudi pisal za otroke in mladino. Knjiga Svet pred domačim pragom se je prodala v 165 tisoč izvodih. Da, drugi časi so bili to, a Ivan še vedno piše. Bliža se osmim križem in zadal si je, da bo vsakih pet let napisal vsaj eno delo in ga objavil. Velik del življenja pa je iskal in spodbujal nadarjene pišoče duše ter jim pomagal, da so lahko prišle do svojih objavljenih del.
Hiša s čudovitim razgledom. Ivan pa (skoraj) slep. Ves teden je pihala burja, je rekel, na dan, ko sva se z njegovo hčerko Anko napovedali na obisk, pa ni bilo čutiti niti sapice. Razgled na piranske strehe, punto, morje, jemlje sapo. Stoletni murvi, ki sta ga konec osemdesetih prepričali, da je kupil ta del piranske idile, zbujata spoštovanje. Kot tudi kupi knjig, ki jih je napisal. Najbolj pa nam je bil všeč Ivanov optimizem. Čeprav ni ravno najboljšega zdravja, se počuti dobro in iskreno verjame, da jih bo dočakal 104. Nazadnje smo ga obiskali, ko jih je slavil sedemdeset, zdaj, ko stopa v osemdeseto, pa ni bilo videti prav nobene nove gube. Ivan zna vizualizirati, in kot si je nekdaj kot otrok naslikal hišo ob morju, v kateri danes živi, si je naslikal tudi radoživa in še vedno ustvarjalna jesenska leta. Ob osemdesetletnici namreč načrtuje novo knjigo. A o tem pozneje. Najprej smo pod dvestoletno murvo popili domače figovo žganje, potem, še preden smo sedli za okroglo mizo k pogovoru, pa smo okušali dobrote njegove tajske žene. Yupin je njegova življenjska sopotnica zadnjih deset let.
Članek v celoti preberite v reviji Zarja št. 17, 13.10.2015
