Finančna kriza še naprej polni medije, s tem, da je bankir, ki je dobil največjo odpravnino, to tudi skesano vrnil. Hiše so še vedno precenjene v primerjavi z dolgoletnim razmerjem s plačami, nova gripa je, tako kaže, bolj medijsko mašilo kot resnično nevarnost, vsaj za zdaj, in Davidu Cameronu, vodji konservativne stranke in zelo verjetnemu prihodnjemu britanskemu premierju, so ukradli že drugo kolo.
Raje o reciklaži. Mladi kreatorji rijejo po kupih rabljenih oblačil v dobrodelnih trgovinah za vir navdiha in materialov. Najbolj domiselne torbice, ki sem jih videla zadnje čase, so sešite iz odsluženih odej švicarske vojske in s ponošenimi usnjenimi pasovi za ročaje. Prodajajo jih na letališču v Zürichu. V Sloveniji neka inteligentna deklica dela torbice iz 100-gramskih vrečk za kavo in so te torbice zrele za izvozni biznis bolj kot izdelki (ne po krivdi delavcev crkujoče) slovenske industrije. Reciklaža je ena velikih tem prihodnosti, ni pa brez dileme. Moj glavni problem z reciklažo je svetohlinstvo.
Iz nesporne etične in ekološke upravičenosti lahko recikliranje zaide v nekaj drugega – kot vedno, ko se na plemenito idejo prisesajo interesi. Zaradi predznaka ozaveščenosti in solidarnosti, kar ne dopušča kritike in dvoma, se lahko sprevrže v dimno zaveso za politične točke.
V naši družini smo reciklirali še pred iznajdbo izraza »ekologija« in ko so po Londonu začeli postavljati zabojnike za ločevanje odpadkov, sem bila med prvimi. Vreče s papirjem in tiste s steklenicami sem nosila ulice daleč, v kuhinji pa kompostirala vsak uveli solatni list in vsak bananin olupek.
Naša »loonie left« (prismojeno levičarska) občina Camden je potem zabojnike za reciklažo množila, dokler ni vsak blok, z našim vred, dobil zbirko plastičnih zabojnikov. Takrat sem nehala reciklirati in zdaj mečem časopise, steklenice in bananine olupke skupaj v črno vrečo, in to izpred hiše zgodaj zjutraj odpelje smetarski kamion. Prepričana sem, da je moja črna »razna« vreča bolj ekološko ozaveščena kot občinsko predoziranje reciklaže, zaradi katerega stoji po londonskih ulicah več zabojnikov za odpadke in jih prazni več smetarskih tovornjakov, kot bi bilo upravičeno. Slišim tudi, da danes v recikliranju ni gospodarske logike in šušlja se, da vsebino posortiranih kontejnerjev na koncu vržejo na isti kup.
Prismojeno recikliranje v občini Camden pa ni niti senca ljubljanskega reciklažnega fanatizma. Župan je mestne odpadke zaskočil s podzemnimi zabojniki, ki stanejo po 15 tisoč evrov vsak še pred praznjenjem, ki tudi ne bo zastonj. Že na Bregu ob Ljubljanici stoji za 200 tisoč evrov smetnjakov iz nerjavečega jekla, spomeniki odpadkom. Se bodo ob njih fotografirali turisti?
Še vprašanjce. Kdo je recikliral in kam tlak iz granitnih kock, ki so krasile Staro Ljubljano? Te stare, majhne, na roko klesane kocke v trgovinah za arhitekturno reciklažo prodajajo za med, predvsem pa za bistveno več kot nove, lasersko rezane, s kakršnimi so potlakovali nakupovalna središča po Evropi in zdaj še Mestni trg. Nekdo je prestolnico obubožal za horizontalo. Glavno da lahko županove bejbe stopicajo po njih v petkah.
Bistvo ekologije je »s čim manj škode«. Ne zahtevaj, ne razsipavaj! Občina Camden pade na reciklažnem testu. Jankovićeva Ljubljana pa pogrne.
