Cene nepremičnin in kreditno škripanje so v Britaniji začasno preglasili dolgoročne probleme, ki pa le čakajo na vnovičen izbruh. Mladi odraščajo v neperspektivnost, starejše čaka sesutje pokojnin, okoljske spremembe vodijo v katastrofo in britanskemu otočju preti »cunami imigrantov« (Financial Times).
Naletela sem na izraz generacija OMG (OMG je kratica za Oh My God, oh, moj bog) kot oznako za mlade, ki zapuščajo šolanje brez upanja za naprej. Pred nekaj leti je vlada spodbudila univerzitetno izobraževanje in letos 400 tisoč diplomantov išče prvo zaposlitev. To je tudi prva generacija, ki jo je doletela polna šolnina 3000 funtov na leto, zanjo so mladi najemali študijske kredite. Povprečen britanski diplomant vstopa v življenje z 20 tisoč funti dolga natanko v obdobju naraščajoče brezposelnosti. Samo v zadnjem mesecu se je razblinilo 39 tisoč delovnih mest in po pričakovanjih bo kar petina novih diplomantov ostala brez službe.
Po predlogu parlamentarne opozicije naj bi pomanjkanje dela za mlade rešili z dodatnimi 25.000 mesti na podiplomskem študiju. Priloga s seznamom prostih podiplomskih mest, ki jo vsako leto ob tem času prinesejo časopisi, je letos še debelejša in najbrž bo precej mladih poskušalo vedriti recesijo v knjižnicah ter klopeh. Popularen je tudi »gap year«, leto potovanja po svetu.
Za tiste na koncu delovne dobe so napovedi še bolj mrke. Britanskim upokojencem, ki imajo že danes skoraj najnižjo pokojnino v Evropi, grozi katastrofa. Od države dobijo zelo skromno pokojnino, ki je enaka za vse. Letos znaša na teden 95,25 funta oziroma 152,30 za zakonski par, kar je pičla vsota in se viša manj, kot rase inflacija. S staranjem prebivalstva je te pokojnine vsako leto manj. Zaposleni v zasebnem sektorju so jo dopolnjevali s pokojnino svojih delodajalcev, ki je odražala višino plače. Sistem je deloval do leta 1997, ko je nastopil novi finančni minister (zdaj premier) Gordon Brown ter pokojninske prispevke obdavčil in povzročil za 100 milijard veliko luknjo v pokojninskih fondih. Odtlej podjetja drugo za drugim ukinjajo pokojnine za uslužbence, ki morajo sami poskrbeti za svoja stara leta z borznimi investicijami, kar niha med tveganim in tragičnim.
Večja slika ni nič bolj rožnata. Okoljske spremembe so priljubljena tema politikov, pod pogojem seveda, da ostane v vsem status quo. Letalski bencin na primer še vedno nikjer na svetu ni obdavčen. In kot je pravkar zapisal George Monbiot, Guardianov ekološki in družbeni komentator, bi se prezadolžena Britanija za začetek lahko odpovedala novemu orožju in namenila prihranek za ekološke raziskave ter pomoč nerazvitim državam. Citira obrambno ministrstvo, ki je že leta 2003 ugotovilo, da »trenutno ni nobenih resnih konvencionalnih vojaških groženj Združenemu kraljestvu ali Natu«. (Guardian, 23. junij 2009, str. 27).
Najverjetnejši napad na Evropo namreč ne bo vojaški, ampak milijonski priliv ilegalnih priseljencev, ki bodo bežali pred ekološko in humanitarno katastrofo v svojih domovinah. Članek v prilogi FT opozarja, da bo leta 2050 iskalo nov dom več sto milijonov »ekoloških beguncev«. Celo po napovedih resnih strokovnjakov se jih bo velik del namenilo v Britanijo kot v »rešilni čoln« pred okoljsko degradacijo, eksplozijo prebivalstva, stihijsko gospodarsko rastjo in političnimi prevrati (FT Magazine, Junij 20/21, str. 24-39).
Kljub tradicionalnim jagodam, klobukom in tenisu preveva narod občutek negotovosti.
